Kaj se dogaja za zidovi centra Matevža Langusa?

V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica je bila v začetku maja ena od uslužbenk žrtev hudih fizičnih napadov dveh uporabnikov, ki imata motnjo v telesnem in duševnem razvoju, piše v anonimnem pismu, ki smo ga pred dnevi prejeli v uredništvu Gorenjskega glasa.

Radovljica - »Žrtev je bila dvakrat v enem dnevu zbita na tla, brutalno pretepena s pestmi, brcami, puljenjem in vlečenjem las in udarci po celem telesu, izraziteje po glavi ter ustrahovana z rjovenjem in kričanjem. Trpinčena bi lahko podlegla nasilju, če je strahot ne bi rešila kolegica, ki je slučajno prišla mimo,« piše avtor anonimnega pisma, ki direktorici Centra za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica (CUDV) Tei Beton očita, da »pred incidentom in po njem ni poskrbela za dostojanstvo in varnost žrtve in še do danes ni poskrbela za varnostne ukrepe za potencialne žrtve – zaposlene«.

Avtor anonimke ocenjuje, da je šlo v primeru fizičnih napadov na uslužbenko zavoda za kaznivo dejanje, ki je kot preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu vključeno tudi v zakon o delovnih razmerjih. V pismu je tudi navedeno, da se zaposleni v CUDV bojijo za svoja delovna mesta, žrtve pa o nasilju ne upajo spregovoriti, ker da nato nekateri sodelavci »širijo izkrivljene resnice nadrejenim«. Delavci naj ne bi imeli nobene podpore in zaščite s strani direktorice Betonove, ki da se »sklicuje na Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu ter nasilje uporabnikov opravičuje z opominom, da je vsak zaposleni pred in s podpisom delovne pogodbe vedel, v kaj se spušča in s kakšno populacijo bo imel opravka pri svojem delu«. Pri tem anonimni pisec še opozarja, da se v vseh socialno varstvenih zavodih v Sloveniji vsakodnevno dogajata fizično nasilje in agresija stanovalcev (mladostnikov) nad zaposlenimi, kar je skrito očem javnosti: »Žrtve, ki jih napadajo uporabniki s pestmi, klofutami, odrivanjem, ščipanjem, grizenjem in rjovenjem, tiho, potrpežljivo in v strahu prenašajo nasilje, uporabniki – povzročitelji pa so zaščiteni z zakoni in pravicami kot kočevski medvedje.«

Direktorica CUDV Tea Beton je začudena nad vsebino anonimnega pisma. Fizični napad na uslužbenko zavoda je potrdila, a kot pravi, ta ni bil tak, kot je bil opisan. »Naše zaposlene nikakor nista napadla dva stanovalca, bil je eden. Poudariti pa moram, da je šlo za izjemno situacijo, kakršnih v našem zavodu še ni bilo. Ne bom zanikala, da pogosto ne pride do prask ali ugrizov s strani naših stanovalcev, a prijave poškodb na delovnem mestu redno izvajamo. Ob upoštevanju vseh zakonov pa je naša prva odgovornost kvalitetno in varno življenje stanovalcev,« je razložila.

Betonova opozarja, da so socialno varstveni zavodi namenjeni osebam, ki potrebujejo posebno obravnavo in pomoč ter so v zavod vključeni, ker ne morejo živeti v običajnem okolju. V zavodu so jim dolžni zagotavljati varno okolje, kvalitetno življenje in predvsem spoštljiv odnos. »Naši stanovalci imajo v osnovi motnjo v duševnem razvoju, ob tem pa tudi dodatne motnje, ki se pri nekaterih izražajo tudi v obliki agresije. Gre za agresijo do predmetov, drugih stanovalcev in tudi do zaposlenih. V zadnjih letih je bilo od skupno 180 stanovalcev tri odstotke takih, za katere lahko rečemo, da se pri njih pojavlja nevarno vedenje. Pri tej agresiji pa ne gre za naklepna dejanja, ampak nekontrolirana vedenja, gre za izraz notranjih stisk in nemoči. Vedeti moramo, da moramo poskrbeti tudi za stanovalce z agresivnim vedenjem. Menim, da naši delavci delajo zelo dobro, da pripomorejo k uresničevanju naših ciljev. Med njimi pa so žal tudi taki, ki tega dela ne zmorejo,« pojasnjuje in dodaja, da so agresivna vedenja najtežja oblika prizadetosti, s katerimi se soočajo v vseh socialnih varstvenih zavodih, v CUDV pa si prizadevajo, da bi za posebej zahtevne stanovalce z agresivnimi vedenji ustanovili posebno bivalno skupino.

O fizičnem napadu na zaposleno Betonova ni želela konkretno govoriti, je pa pojasnila, da se je takoj po njem sestala strokovna skupina centra, na pomoč so poklicali tudi policijo, da se je s stanovalcem pogovorila, saj se ta niti po tednu dni intenzivnih pogovorov ni zavedal teže oziroma nepravilnosti svojega dejanja. »Delavki smo tudi ponudili dodatno pomoč, a jo je odklonila,« razlaga direktorica zavoda, ki so jo presenetile navedbe, da se zaposleni bojijo za svoje službe. »Kdor dobro dela, se nima bati, da bi pri nas izgubil službo. Na razgovorih z novimi zaposlenimi sicer dajemo največji poudarek ravno agresivnim vedenjem stanovalcev in kako bi v teh situacijah ravnali. Delavci se morajo s polno odgovornostjo zavedati, kakšno delo sprejemajo. Naše delo je zahtevno in odgovorno, saj delamo z ljudmi s posebnimi potrebami. Zaposlen mora biti stabilen, odgovoren in navajen timskega dela. Je pa v današnjem času problem, ker marsikdo sprejme delo, čeprav ga ne zmore,« je povedala Betonova in dodala, da so jih v preteklosti že zapuščali delavci, ker so spoznali, da ne zmorejo takega dela. »Za napadeno sodelavko verjamem, da je v stiski. A pri dežurstvih pazimo, da ga izvajajo uslužbenci, ki ga zmorejo. Tudi omenjena sodelavka je bila po moji oceni dežurstvo sposobna opravljati. Tudi po omenjenem dogodku še ni izrazila želje, da bi zamenjala delovno mesto.«

Očitke, da vodstvo zavoda ni primerno poskrbelo za varnostne ukrepe, Betonova zavrača: »V centru deluje skupina za nevarna vedenja, ki jo vodi psihiatrinja, imamo tudi redne timske sestanke evalvacijskih skupin, na katerih zaposleni iščejo nove poti ter analizirajo dogodke in dejanja. Za posebno zahtevne stanovalce imamo jasna navodila, kako z njimi ravnati. Prav tako je dolžnost, da imajo na vsakem oddelku zaposleni pri sebi telefone, da s pritiskom na tipko pokličejo sodelavce, če rabijo njihovo pomoč. Za zaposlene pripravljamo tudi intenzivna izobraževanja, v katera so vključeni zunanji strokovnjaki s tega področja.«

Betonova je še izrazila skrb, kako bo omenjeno pismo vplivalo na odnos okolice do njihovih stanovalcev. »Dolgo smo se trudili, da smo naše stanovalce vključili v lokalno okolje in sedaj me najbolj skrbi, da bi prebivalci čutili strah pred njimi.« Prav tako bo po njenem pismo negativno vplivalo na odnose znotraj 140-članskega kolektiva. »Žal mi je, da se avtorji pisma niso direktno obrnili na kolektiv ali name in jasno povedali, kaj jih moti. Nad očitki o terorju in ovaduštvu med zaposlenimi sem zgrožena.«