Omara v kleti

»Spomladi leta 1978 sem za radijski literarni večer izbral in povezal nekaj odlomkov iz Menueta v dramatično, pa tudi lirično monodramsko pripoved o doživljanju hajke v krimskih gozdovih. Za interpreta sem predlagal mladega igralca Aleša Valiča, ki se je že uveljavljal kot prepoznaven radijski glas, režijo pa je prevzel Hinko Košak, markantni starosta tamkajšnjih studiev in hodnikov, pa tudi Zupanov znanec, če ne kar prijatelj. Gospod Košak je bil ljubezniv mož in zelo rad se je pogovarjal, tudi z dokaj mlajšimi, kar sem bil tedaj jaz, in ko sem mu omenil, da Vitomila Zupana dostikrat videvam v gostišču Pri Julči na obrobju Trnovega, a si ga ne drznem ogovoriti, me je vzpodbudil, češ: 'Le dajte ga, saj je že tudi on povpraševal po vas.' In res, ko sem pisatelja naslednjič zagledal samega sedeti na vrtu gostilne, sem se opogumil, pristopil in vprašal: 'Ali je prosto?', Zupan pa me je (nič čudnega!) skorajda nadrl s protivprašanjem: 'A ni dosti praznih miz okrog?' Potem sem se predstavil in sem lahko prisedel, in ko se je toplo popoldne nagibalo v večer, sem ga, povabljen, že lahko tikal in tudi pogovor je lepo tekel, zlasti z njegove strani, o prav zanimivih rečeh.«

V gornjem odstavku Aleš Berger opiše, kako se je kot mlad novinar na Radiu osebno spoznal s pisateljem Vitomilom Zupanom, s katerim sta nato postala prijatelja. V svoji novi knjigi esejev pod skupnim naslovom Omara v kleti popiše še več srečanj s prvaki slovenske literarne scene, s katerimi mu je (bilo) dano tudi prijateljevati: z Lojzetom Kovačičem, Danetom Zajcem, Rudijem Šeligom, Nikom Grafenauerjem … Pa srečanja z osebnostmi, ki so mu v življenju veliko pomenile: z Mitjo Mejakom, ki je bil njegov prvi radijski šef; s francoskim prevajalcem, ki mu je bilo ime Jacques Thieriot; dolga leta je vodil mednarodni kolegij literarnih prevajalcev v provansalskem mestu Arles, ki je bil med prvimi te vrste v Evropi in se ga je Aleš Berger večkrat udeležil. Spominja se dela z avtorji, ki so mu posebej dragi (Cyrano de Bergerac, Moliere, Raymond Queneau, Kosovel …), iger, ki jih je najprej gledal, gostiln, ki jih ni več, celo nogometnega kluba Krim … Predvsem pa svojih bližnjih srečanj s knjigami. Prve so bile tiste, ki so še zdaj v omari v kleti njegove domače hiše, še zlasti pa tiste, ki jih je ocenjeval, prevajal, urejeval. Književni in gledališki kritik, prevajalec in urednik Aleš Berger je bil večino svojih službenih let urednik v založbi Mladinska knjiga, kjer je urejal tudi legendarni zbirki Kondor in Sivi Kondor. V Sloveniji še nismo videli kondorja v letu, v rokah bralcev in na knjižnih policah pa so sto tisoči papirnatih Kondorjev. Berger pripominja, da je uredil »700 do 800 naslovov«. »Recimo, da je bila povprečna naklada 2000 izvodov; potem to znese kak milijon in pol knjig. Veliko? Malo? Sam ne vem; kar nekaj pač.« Veliko, pač. Velik prispevek v Gutenbergovo galaksijo. Ni je knjižne omare, v katero bi se ga dalo zložiti, mnoge od teh knjig pa so v Bergerjevi Omari v kleti.

Pridenimo utrinek iz Bergerjeve uredniške izkušnje. »Kako pride do izbire? Vsi vemo, da sta poti načeloma dve: prevajalec ponudi uredniku določeno delo ali obratno. No, so tudi primeri, ko prevajalec priporoči uredniku predvsem sebe, češ 'a imaš (imate) kaj dela zame', ali ko se za posrednika prikaže (naprošen ali ne, se ne ve) kakšen kolega, prijatelj, sorodnik itn., češ 'veš (veste), onile je v stiski, a bi se kaj našlo zanj'. Lahko pa se tudi kdaj urednik priporoči prevajalcu, ki ga ima bolj v čislih, in mu reče 'ti, če boš našel kaj dobrega, pa najprej meni prinesi'; to zlasti v primerih, če se je sodelavec že izkazal kot zanesljiv področni informator oziroma svetovalec. Te podkategorije, kakor so kdaj slikovite, pa ne vnašajo motenj v sistem.« Več v eseju z naslovom Knjižni urednik, prvi kritik prevodnega leposlovja …

Berger nam torej s svojo knjigo odpira vpogled v svojo »omaro v kleti«, v svoje videnje časa, ki ga je živel. Ko bereš o njegovi, pa se ti nenadoma in kar sama od sebe odpre tudi tvoja lastna omara. Tudi sam sem kot ljubljanski gimnazijec in študent še doživel nekaj Bergerjevih gostiln, ki jih ni več, predvsem pa kar nekaj od knjig, ki jih je prevedel ali uredil, jaz pa sem z njimi duhovno rasel. V kleti ima vsak svojo omaro, srečujemo pa se v širjavah Gutenbergove galaksije. Elektronska komunikacija, ki jo omogočajo omarice naših osebnih računalnikov in pametnih telefonov, so nam pri tem v dobrodošlo oporo. Knjige niso le po omarah, ampak tudi letijo, kot kondorji nad andskimi ali orli nad slovenskimi višavami …