Živela ta razlika!

V časih Clemenceauja je v francoskem parlamentu levičarski poslanec nadvse pretiraval v poudarjanju, da med moškimi in ženskami ni nobene razlike. Ko je levičar spet začel: »Med moškim in žensko niti fizično skoraj ni razlike …!« je stari sivolasi konservativec vstal in zagrmel: »Živela ta razlika!« ter požel najglasnejši aplavz v zgodovini francoskega parlamenta.

Najbolj odvratna floskula »Vsi so isti!« je že dve leti šlager tranzicijskih levičarjev. Navidez pomeni napredek v politični kulturi, saj so še do leta 2004 tranzicijski levičarji in njihovi ljubljenci člane demokratičnih strank desne sredine zmerjali s fašisti oziroma nacisti. Se spomnite grobih žaljivk Todorovića, ki so mu tedaj peli slavo vsi na tranzicijski levici? Žal je »napredek« v politični kulturi z udomačitvijo floskule »Vsi so isti!« le navidezen. Floskula »Vsi so isti!« je namreč v svojem bistvu globoko protidemokratična in je uperjena proti temeljnim vrednotam moderne združene Evrope. Če so vsi isti, potem nima smisla iti na volitve. Ljudje se ne zavedajo, da so s tem izigrani do konca. Kajti trdo jedro tistih, ki to odvratno floskulo ponavljajo do nezavesti, bo na volitve seveda šlo. In morda na njih celo podaljšalo svojo gospodarsko skrajno neuspešno (za njih pa še kako profitno!) vladavino. Odločajo pač tisti, ki se politično angažirajo in gredo na volitve. V zibelki demokracije, antični Grčiji, so tistim državljanom, ki se niso hoteli ukvarjati s politiko, rekli preprosto »Idiotes«. Ker so namesto njih odločali drugi …

Kajti bistvo zgodbe je, da v resnici še zdaleč nismo vsi isti! Eni so stali ob strani, ko je JLA razoroževala slovensko TO, drugi smo pripravljali osamosvojitev Slovenije in vedeli, da bo vojna manj verjetna, zagotovo pa bistveno krajša, če bomo dobro oboroženi in nanjo pripravljeni. Eni smo odlično vodili Slovenijo in celotno EU hkrati, zmanjšali delež javnega dolga ter dosegli najhitrejšo gospodarsko rast v slovenski zgodovini. Sedanja razpadajoča oblastna garnitura pa je »dosegla« največjo gospodarsko katastrofo v slovenski zgodovini in zadolžila še naše vnuke. Kaj takega lahko v isti koš vrže le demagog najslabše vrste ali pa nekdo, ki je pravkar padel z lune. Na glavo.

Nikakor pa ne moremo očitati tranzicijskim levičarjem, da v svoji demagogiji niso dosledni. Pred nekaj meseci so me z zlorabo procedure v Državnem zboru razrešili z mesta predsednika preiskovalne komisije o aferi Patrija. Ker sem začel razkrinkavati, da gre za pravljičarstvo tranzicijske levice in je predpise kršil le Milan M. Cvikl, ki je za izvedenca v preiskavi postavil osebo v konfliktu interesov (vodjo konkurenčnega projekta!), kar je po evropskih normah koruptivno dejanje. S podpisi kolegov iz (resnične) opozicije sem se pritožil na Ustavno sodišče in v celoti zmagal (že enajstič …!). Čeprav je celo Ustavno sodišče, katerega večina članov je ideološko blizu sedanjim vladajočim, povsem pritrdilo mojim argumentom o očitni zlorabi procedure, je vladajoča kamarila mrtvo hladno izjavila, da naj bi jaz »kršil ustavo«?! Po balkansko: »Šta se babi htilo, ta se babi snilo …!«. Cvikl je bil razrešen po več pozivih in s kar 9(!) strani dolgo argumentirano obrazložitvijo. Mene pa so razrešili brez ene same pisane besede obrazložitve in prav to je sedaj obsodilo Ustavno sodišče kot protiustavno ter zlorabo prava. Ne, res nismo vsi isti. V politiki nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. Besede so si včasih podobne. Toda ogromne razlike so v spoštovanju vrednot in v dejanjih.

Demokracija ima svoj smisel, ker razlika v resnici obstaja. Zato tudi v Sloveniji velja: Živela ta razlika!