Na žegnanju v Kortah

Pod Pristovški ali Koroški Storžič vsako tretjo julijsko nedeljo ne prihajajo le Korčani, ampak tudi sosedje s slovenske strani in številni drugi prijatelji Koroške.

Oktobra leta 1861 so na hribu nad dolino Kort/Troegern pri Železni Kapli/Eisenkappel blagoslovili cerkev sv. Križa, ki jo je na svoje stroške dal zgraditi kmet Mihael Karničar, Pristovnik po domače. Želel je, da bi imeli ljudje iz tega odmaknjenega kraja, iz katerega je le do Jezerskega vodila kolikor toliko spodobna pot, božjo službo bližje domu, da bi v njej v težkih časih, ki tem krajem niso prizanašali, prosili pomoči in da bi pokojniki lahko počivali v domači zemlji. Cerkev, od katere je enkraten pogled na dolino in na vrhove Obirja, Tolste Košute in Virnikovega Grintavca, so redki prebivalci Kort in tisti, ki so morali s trebuhom za kruhom v svet, vzdrževali in ohranili do danes. Cerkev je zanje nekaj svetega. Čeprav danes stalno živi v Kortah le še nekaj nad dvajset ljudi, je z njihovo pomočjo in prispevki ljudi, ki imajo korenine v Kortah, vzorno vzdrževana.

Da bi cerkev ostala srce vasi in združevala ljudi, ki jih povezuje ta kraj, so pred dvajsetimi leti prvič organizirali »žegnanje v Kortah«. Odločili so se za tretjo nedeljo v juliju. Že prvič je prišlo presenetljivo veliko ljudi, potem pa vsako leto več, ne le tistih s »korško krvjo«, ampak tudi iz Železne Kaple in okolice ter iz Gorenjske, predvsem iz krajev na slovenski strani meje.

V nedeljo je bilo dvajseto žegnanje. Bilo je še posebej slovesno, saj so z mašo in procesijo počastili 150. obletnico posvetitve cerkve, kapelski župnik Polde Zunder pa je blagoslovil nova cerkvena okna. Smrtnikovi, Hribarjevi in drugi redki prebivalci Kort ter njihovi pomočniki so tako kot vsa leta poskrbeli, da je bil po maši pod košato lipo pravi ljudski praznik ob taktih Tria Pegrin z Obirskega/Ebriach. Očeta Lamberta in sinova Engelberta in Romana Kutschniga ni prav nič dajal spanec, čeprav so do šestih zjutraj igrali v domači gostilni. Slovenščina se je prepletala z nemščino, srečevali so se stari in novi znanci z obeh strani meje. Izkupiček od darovanja, prodaje blagoslovljenih svečk z motivom cerkve in od gostinskih storitev je po običaju ostal v Kortah za potrebe cerkve.