Zgodbe muzejskih predmetov: Gorenjsko železo za rimski imperij

Besedilo: Dr. Verena Perko
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. julij 2011 / 06:00

Nenavaden, vretenast železen predmet, ki je prišel na dan ob gradnji avtoceste v bližini letališča v Lescah, tehta 7,6 kilograma in je dolg 59 centimetrov. Star je najmanj dva tisoč let.

Ingot imenujemo kos kovanega železa, namenjenega za nadaljnjo predelavo. Izdelali so ga domačini, ki so kopali železovo rudo v okoliških rudiščih in jo talili v majhnih pečeh. Teh je moralo biti na tisoče, kajti tod izdelano železo je slovelo daleč naokoli. Z železom so trgovali že zdavnaj, preden so Rimljani okupirali naše kraje. Za časa rimskega imperija pa so z železom najverjetneje plačevali tudi davčne dajatve. Zato upravičeno domnevamo, da so bili trije enaki kosi kovanega surovega železa, odkriti pri Lescah, skoraj gotovo namenjeni za nadaljnjo predelavo v bližnji Akvileji, današnjem Ogleju pri Trstu. Tam so delovale številne cesarske delavnice vojaške opreme.

Rimski imperij je potreboval neznanske količine železa, po sedanjih ocenah okoli 82.500 ton na leto. Med najkvalitetnejše so prištevali noriško železo, ki je imelo lastnosti jekla.

Izdelovali ga niso le na Koroškem, temveč tudi na Gorenjskem, kar sta omogočala odlična ruda in predvsem odlično znanje domačih železarjev.

V naših krajih pridobivajo železo že domala 2800 let. Železarjenje sodi med najzahtevnejše tehnologije starega sveta in je bilo velika skrivnost. Prenašalo se je iz roda v rod znotraj posameznih družin ali manjših skupnosti. K temu sodi ne le poznavanje rudišč kvalitetne rude, temveč tudi natančno obvladanje postopkov taljenja. To poteka nad 12 ur, pod visoko, stalno temperaturo nad 1000 stopinj Celzija. Poleg dobre rude potrebuje železar tudi ustrezno lesno oglje. Najboljše je bilo iz gostega, visokogorskega lesa. Zato so že najstarejši železarji iz naših krajev železo pogosto talili kar na bližnjih planinah, kjer so rudarili, oglarili in pasli drobnico. Njihove izdelke, surovo železo, pa so v dolini kovači prekovali v ingote in jih prodajali daleč naokoli.

Taka je bila najbrž tudi pot ingota, odkritega pri Lescah. Zakaj ni nikoli dosegel svojega naročnika, pa žal ne bomo nikoli izvedeli.

Zanesljivo pa vemo, da so ta prastara znanja domačinov kasneje odločilno pripomogla k nastanku fužinarstva in sodobne železarske in jeklarske industrije na Gorenjskem.