Koper je naš

Trst je naš! Tako se je po 2. svetovni vojni glasilo eno najbolj udarnih gesel tega naroda. Potem se je izkazalo, da Trst ni naš, namesto njega pa smo dobili Koper. In ta je še zdaj naš, slovenski, pomorsko okno te nacije v svet in ena od treh ključnih točk na glavni slovenski prometni osi Koper-Ljubljana-Maribor. V občini Koper pa ima zdaj že tretji mandat glavno besedo politična stranka z imenom »Koper je naš« na čelu z nekoliko kontradiktornim, a hkrati že skoraj karizmatičnim županom Borisom Popovičem. Ta je v nedeljo na izrednih občinskih volitvah že tretjič zmagal in se utrdil v prepričanju, da je Koper tudi njegov. Koper imajo torej za svojega Koprčani in njihov župan, hkrati je naš, slovenski – in prav je tako.

Po svoje je pomenljivo tudi dejstvo, da imajo imenovana tri glavna mesta na slovenski srednjeevropski osi (JZ-SV) župane, ki niso bili izvoljeni na listah parlamentarnih političnih strank. Vsi trije imajo za seboj »nestrankarske« liste: Koper je naš, Lista Zorana Jankovića, Županova lista. Načelnik slednje, mariborski župan Franc Kangler, je sicer po političnem poreklu iz SLS, a na lanskih volitvah je kandidiral s svojo listo. Listi koprskega in ljubljanskega župana imata vrh tega v svojih občinskih svetih tudi absolutno večino. Nam ta dejstva kaj povedo, sporočajo? V vseh treh primerih gre za može, ki so že nekaj naredili in je hkrati upravičeno pričakovanje, da bodo za svoje mestne občine v primeru ponovne izvolitve naredili še kaj. Delavnost in rezultati torej pomenijo bistveno več kot pripadnost tej ali oni politični stranki; v zadnjih letih, ko slednje vse bolj izgubljajo politično kredibilnost, pride nadstrankarska pripadnost mestu in meščanom še bolj do izraza.

Tu se samo od sebe postavi vprašanje, ali bi bil ta »model« uporaben tudi na državni ravni? Popovič je poskusil z listo Slovenija je naša, a se je izkazalo, da ta zunaj Kopra ne pomeni nič. Popovič ni Kramberger. Kaj pa Janković? Namigi, da bi bil lahko prav on Pahorjev naslednik na čelu slovenske levice, so vse bolj zaznavni. Janković je po tistem, kar je pokazal v Mercatorju kot največjem slovenskem podjetju in v Ljubljani kot največji slovenski mestni občini, zagotovo primerna osebnost, ki se lahko preizkusi tudi na državni ravni. Problem pa je v listi, ki bi stala za njim. Leva koalicija je razpadla, zdaj na sceni nekaj pomeni le še Pahorjeva SD. Bi ta lahko postala Jankovićeva? Ali pa bi morda kazalo ustanoviti še eno »zares« levo stranko, ki se ne bi skrivala za levo sredinskostjo, ampak bi nadvse odločno izjavila, da je leva, slovenska levica, Leva Slovenija – v danih razmerah bi dobila veliko podporo volivcev, ne le tistih, ki statusno pripadajo izginjajočemu proletariatu, ampak tudi tistih, ki so že mislili, da postajajo srednji sloj, pa jih je kriza pahnila nazaj proti družbenemu dnu. Vprašanje je tudi, ali bi Janković zaradi svoje premožnosti in neprikrite tajkunske narave lahko bil na čelu take stranke?

Koper je torej naš, zdaj pa gre za to, čigava bo Slovenija. Janez Janša, glavni favorit na prihodnjih volitvah, kadarkoli te že bodo, ni (več) vseslovenska osebnost, saj dobesedno pooseblja desno Slovenijo, oprto na Cerkev. Leva Slovenija pa po Pahorjevem neuspehu za zdaj nima politika, ki bi lahko bil Janšev antipod. Še manj je na vidiku osebnost, ki bi bila prepoznavna in obetavna za vse Slovence, leve in desne oziroma za tiste, ki so bolj na sredi, levi in desni. Če se en tak levi ali sredinski mesija kmalu ne pojavi, nas bo reševal desni, to pa zna biti precej neprijazno …