Mačja zgodba (2)

Tisto soboto, ko se je muca pripravljala na svojo materinsko vlogo, je Evo peljala po stopnicah navzgor. Ves čas se je ozirala, če ji Eva sledi. Tako sta prišli do udobnega počivalnika, na katerem je bila ovčja koža. Muca jo je zgnetla v posteljico in videti je bila zadovoljna, da je našla prostor za skotitev. Kasneje je nemirna iskala prostor še v omari (njeno prvo pribežališče iz zavetišča) in v Evini sobi. Potrdila je misel, da si prostor poišče tam, kjer se počuti varno. Ko so se začeli popadki, je mijavkala in si želela naše bližine. Božali smo jo, potem pa je odšla na svoj izbrani prostor, kjer je v miru skotila tri mladičke. Tisti dan smo jih le pokukali, muca pa se je rada pustila božati in razvajati z mačjo hrano. Ne bom opisovala vseh dni veselja, ko so mucki rasli in iz podobe podgan začeli dobivati mačjo obliko. Vsak je bil drugačne barve in mali oranžni Garfild je bil prav poseben. Bil pa je tudi najbolj miren in najmanj je jedel pri mami muci. Dokler ga ni nekega večera mož našel mrtvega. Pomislila sva, da bi se ga na hitro znebila, da ga Eva ne bi videla. Potem pa sem se spomnila vseh mrtvih sinic in muckov, ki sva jih z bratom pokopala na vrtu. Tako smo naslednji dan mucka skupaj pokopali. Prizor je bil ganljiv, saj sta Eva in njena prijateljica poskrbeli, da je mucek dobil lepo škatlo in ga zavili v moder papir. Nabrali sta rože in jih položili na mačji grob. Čez pet minut pa sta se že lovili in skakali na trampolinu. Kako preprosta je otroška duša. Od velike žalosti in joka do največje radosti in veselja do življenja. Saj vem. Bil je »samo« mucek. Vsekakor dobra priprava in soočenje s smrtjo, ki ji ne uide nihče. Vendar sem se pri tem veliko naučila. Priznaj žalost, vzemi si čas za jok in potem pojdi naprej. So stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in valjanje v njih je le izguba energije. Otroci nas spodbujajo k življenju in radosti, samo če to želimo. Sicer pa ostajamo »samo« resni odrasli, ki ne znamo ne jokati in ne skakati od sreče. In ne videti »samo« muckov …