Po sledi Toneta Škarje

Tone Škarja, ena od osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma in dolgoletni vodja naših odprav v tuja gorstva, je 55 let svojega alpinističnega udejstvovanja strnil v knjigi Po svoji sledi.

Tone Škarja, slovenski alpinist, gorski reševalec in dolgoletni vodja Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, velja za izredno plodnega pisca in v številu člankov s področja planinstva ga ne presega nihče, a kljub vsemu je knjiga Po svoji sledi, ki jo je izdal pred nekaj tedni, knjiga, ki se je ne da primerjati z nobeno doslej.

»Takšno delo pri Planinski izložbi še ni izšlo,« je bilo slišati na predstavitvi, nad knjigo v svojih rokah pa je bil navdušen tudi avtor sam. »Zelo sem vesel, da je izšla. Nastajala je približno dve leti in v njej sem opisal pol slovenskih odprav, na katerih sem tudi sam sodeloval. Moj prvi članek, ki sem ga objavil v Planinskem vestniku, je imel naslov Po sledi, zato sem knjigo naslovil Po svoji sledi, saj gledam nazaj na svojo prehojeno pot. Zdi se mi, da bo težko kdo napisal še kaj podobnega. Ko sem knjigo prijel v roke, sem se kar ustrašil, tako je težka,« je izid knjige svojega življenja, kakor bi jo lahko poimenovali, nasmejano pospremil Tone Škarja in dodal, da je zdaj še boljša, kot pa bi bila pred tremi leti. Sprva so jo namreč nameravali izdati ob avtorjevi 70-letnici. Prvotna pobuda za izid alpinističnih in odpravarskih spominov je dozorela letos v praznovanje njegove 55-letnice alpinistične dejavnosti in v veliko veselje ob letošnjem državnem Bloudkovem priznanju za življenjsko delo v športu.

A v resnici je knjiga nastajala več kot pet desetletij. »Avtor jo je pisal pravzaprav vseh 55 let, najprej na kratko v svoj dnevnik in samo zase, sedaj pa odkritosrčno in temeljito tudi za vse nas, ki smo dolga leta spremljali neverjeten razvoj in podvige slovenskega alpinizma in himalajizma. V knjigi nastopajo številni, skoraj vsi naši alpinisti in odpravarji, s svojimi veselimi, resnimi in žalostnimi zgodbami. Pravzaprav skoraj o vsakem pove svoje ali o njem vsaj tisto, kar ga najbolj neposredno označuje in predstavlja, od mladostne razigranosti do preudarnosti v kasnejših letih. Vsakdo bo v knjigi našel svoje prijatelje in vzornike, ki so mu že dolga leta za zgled, ali pa se bo ob nesrečah otožno spominjal tistih, ki jih ni več, in se potem pri svojih dejanjih v gorah laže odločil tako, da bo bolj prav. Knjiga ni samo lep spomin na nekdanje dni, ampak tudi resen nasvet in opozorilo planinski organizaciji, kaj storiti, da bi še naprej ostajali pri bistvu našega planinstva in bi se ne lotevali spreminjanja tistega, kar je bilo dobro organizirano in uspešno speljano z veliko truda in odrekanja,« pa je o knjigi in avtorju, ki je opravil prek petsto alpinističnih vzponov in bil desetletje med drugim tudi načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku, dejal urednik France Malešič.