O rapalski meji

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. julij 2011 / 06:00

»Leto 1920 je bilo hudo nesrečno leto za slovenski narod. Že 13. julija so italijanski fašisti, dve leti pred prevzemom oblasti, požgali slovenski Narodni dom v Trstu, 10. oktobra nam je plebiscit ukradel zibelko slovenstva, avstrijsko Koroško, na današnji dan pred 90 leti pa je bil v turističnem mestu Rapallo podpisan sporazum o državni meji med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo, ki je, kot pravi pisatelj Boris Pahor, od narodovega telesa odrezal lep kos slovenskega ozemlja in več kot štiristo tisoč rojakov. To je bila velika tragedija. Italiji priključeni Slovenci niso dobili nobenih zagotovil o kakršni koli etnični zaščiti. Mejna pogodba je bila podpisana po mednarodnih pravilih in kot taka je bila brez vojne nepremakljiva. Zavedni slovenski ljudje pa so vendarle verjeli, da bo ta, za nas krivična meja nekoč morala pasti. O tem so bili najbolj prepričani tigrovci, ki so jo prvi rušili s svojim bojem.« Tako je profesor Tomaž Pavšič začel svoj referat na »mednarodnem simpoziju«, ki se je zgodil prav na dan 90. obletnice podpisa pogodbe, 12. novembra 2010 v Muzeju Žiri. In nadaljeval: »To je bila meja, ki je zaradi podpisa omenjene pogodbe dobila ime po turističnem kraju Rapallo na italijanski ligurski obali … Letnica 1920 je bila vrezana na vsakega od 4600 betonskih mejnikov, ki so se vrstili in razmejevali Slovence od alpske razvodnice po Notranjskem na Snežnik in naprej. Ta krivična meja, za četrt stoletja grozovit in usoden poraz naših zamisli in hrepenenj po zedinjeni Sloveniji, žal pa določena in sklenjena za zeleno diplomatsko mizo, brez slovenskega podpisa, je zbrisana že 63 let, razen seveda tistega odseka stare in hkrati sedanje meje na Gorenjskem, ki po isti črti teče z vrha Peči nad Ratečami do Visokih Ponc, ki je od nas odrezal Kanalsko dolino s Svetimi Višarjami in je gotovo nikoli več ne bomo mogli premakniti v našo korist …« Pavšič je opozoril tudi na dejstvo, da so Italijani sami pred sedemdesetimi leti izničili mednarodno pravno veljavo rapalske meje. S svojimi nemškimi zavezniki so 8. julija 1941 v Berlinu podpisali dogovor, po katerem je nova nemško-italijanska meja od tromeje do vasi Vrsnik nad Žirmi potekala po dotedanji rapalski, od tu pa se ni več nadaljevala proti Reki, ampak se je obrnila prti vzhodu do Šentvida nad Ljubljano in od tu pod Savo do meje z NDH. Tudi zato se Italijani po vojni niso mogli več sklicevati na rapalsko mejo, saj so se ji sami odrekli.

O gornjih in še o mnogih drugih rečeh, povezanih z rapalsko pogodbo in z dediščino rapalske meje, se je torej razpravljalo na lanskem simpoziju, po njem pa je izšel tudi zbornik z naslovom O rapalski meji. Uvodno besedo (Čemu?) je prispeval Viktor Žakelj, z njo je na začetku pozdravil udeležence. Za njim so se do večera zvrstili naslednji referenti: Stjepan Lončarić (Prostor između), zagrebški arhitekt konservator, predsednik hrvaškega nacionalnega utrdboslovnega združenja NUF in vodja prenovitvenih del na trdnjavi Slavonski Brod; mag. Marko Štepec (Prevratno leto 1918 in razpad monarhije), zgodovinar in muzejski svetovalec Muzeja Novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani; zgodovinar in publicist Tomaž Pavšič (Rapalska meja) iz Idrije; mag. Zvezdan Marković (Vojska kraljevine Jugoslavije in njeno varovanje meje), zgodovinar in kustos v Vojaškem muzeju Slovenske vojske; arhitekt Aleksander Jankovič Potočnik (Utrjevanje rapalske meje), publicist, ilustrator in vodja oddelka za utrdboslovje v zavodu Ad Pirum; publicist Miha Naglič (Kako svetovna zgodovina vpliva na lokalno, Primer Žirov); Rok Klemenčič (Turistična dejavnost v povezavi z rapalsko mejo in utrdbami ob njej), učitelj in skrbnik muzejskih zbirk v Muzeju Žiri; arhitekt dr. Ljubo Lah (Interpretacija stavbne dediščine rapalske meje), docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani; arheolog David A. V. Thorpe (Primer iz prakse: Terenska raziskava in interpretacija dediščine Velikega arabskega upora) z univerze v Bristolu, član vodstva GARP (Great Arab Revolt Project oziroma Projekt Velikega arabskega upora). Zbornik simpozija je uredil arhitekt Anton Marn, direktor zavoda Ad Pirum. Udeleženci so si ogledali tudi žirovski muzej in podprli zamisel, da bi ta postal osrednji slovenski muzej za predstavitev dediščine rapalske meje. V tem smislu je predlog dr. Ljuba Laha, da bi se ta muzej vzpostavil kot »ekomuzej« še najbolj realna in hkrati inovativna. Če bi hoteli to zamisel udejanjiti do stoletnice rapalske meje v letih 2018-2020, pa bi moral počasi kar pohiteti. Več o rapalski meji sami pa v knjigi tega naslova, ki jo lahko naročite tudi na e-naslov zavod@adpirum.si in prejmete po pošti.