Zibelka planinstva

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 9. julij 2011 / 06:00

Stol (2236 m) - Najlepša in najzahtevnejša pot na karavanškega velikana. Če so njegova južna pobočja nezahtevna, a dolga in naporna, je prek njegove severne strani speljana uživaška zavarovana plezalna pot.

Nekoč sem zapisala, da je Stol videti kot ogromen počivalnik, na katerega vodijo različno zahtevne poti; z naše in avstrijske strani. Meni osebno zelo ljuba je ena najlepših zavarovanih poti na naše gore, ki pa se začne na avstrijski strani. Če je vzpon čez južno pobočje Stola tehnično nezahteven, odlikujeta pa ga dolžina in s tem napor, je vzpon po zavarovani plezalni poti iz Medvedjega dola en sam užitek in čisti presežek. V lanskem letu je bila pot prenovljena in obnovljena, zato je v spodnjem delu tudi postala malce bolj sodobna, kar pomeni, da je tehnično zahtevnejša. Čelada in plezalne rokavice so pri vzponu obvezne, samovarovalni komplet pa priporočljiv, saj roke lahko ob nepravem trenutku odpovejo.

Zapeljemo se prek nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj in se spustimo na avstrijsko stran. Ko se začnemo približevati reki Dravi, zapeljemo skozi prvo krožišče, v drugem krožišču, tik pred mostom, pa zavijemo na tretji izvoz v smeri Feistritz/Bistrica v Rožu. Nadaljujemo do omenjenega kraja, kjer nas smerokaz usmeri levo v Bärental oz. Medvedji dol. Kmalu še enkrat zavijemo levo na ožjo, vzpenjajočo se cesto. Sledi šest kilometrov asfaltirane ceste in nato še tri kilometre makadama do večjega parkirišča, kjer je tudi rampa.

S parkirišča gremo mimo zapornice in nadaljujemo kar po cesti. Zložen vzpon v spodnjem delu nas kmalu pripelje do strmejšega vzpona, ker bomo ubrali eno od bližnjic na desni strani. Ko pridemo do ceste, imamo še eno strmo bližnjico na levi strani, lahko pa nadaljujemo tudi po cesti. Ko na desni strani zagledamo melišče, nas bodo markacije kmalu usmerile nanj. Pri ogromnem balvanu nas bo smerokaz usmeril na shojeno pot, ki preči melišče v desno in se vzpenja proti približno 700 metrov visokemu razu, čez katerega je speljana naša zavarovana plezalna pot. Pot ima oznako 664. Začetek poti je najtežji, a se po težavnosti ne da primerjati z ekstremnimi feratami. S pomočjo skob in jeklenice vstopimo v zajedo, ki višje preide v žleb. Sledi razgibani teren, ko v levo previdno prečimo gladko ploščo tik pod previsom. Prečenje nas pripelje na levo stran skalnega rebra, ki je precej ruševnat. Sledi hoja med ruševjem, ki jo atraktivno naredijo dobro zavarovani skalni skoki. Enkrat smo na levi strani rebra, drugič spet na desni, a ves čas hitro pridobivamo višino. Z višjo nadmorsko višino rebro postane ožje, nas pa zavarovana pot vodi med ozkimi stolpi. Kar naenkrat je pred nami gladka plošča s samimi starimi klini, možnosti samovarovanja ni. A pozoren pogled odkrije markacijo na desni strani, ki se plošči izogne in je dobro zavarovana. Sledi škrbina, vzpon in ponoven spust v škrbino, ki nas pripelje do vpisne skrinjice in žiga zavarovane plezalne poti. Ta del je zagruščen in možnosti padajočega kamenja velike. Nad skrinjico je skrotasta, zavarovana grapa, na vrhu katere je zagruščeno pobočje, prek katerega se v okljukih vije pot do roba grebena. Do vrha nas čaka še približno dvesto dolžinskih metrov vzpona.

Z vrha se oglasimo še v Prešernovi koči in sestopimo po markirani poti, ki pelje proti Zelenici. Sestopamo po melišču, ki ni ravno najbolj prijetno, markirana pot pa poteka po zagruščenem terenu, ki tudi ni v pretiran užitek. Previdno, saj hitro lahko zdrsnemo. Pri večjem balvanu se desno odcepi pot proti Zelenici, mi pa gremo v smeri Celovške koče/Klagenfurt Hütte. Prečimo melišče in se po grapi povzpnemo do sedla. Travnato uvalo obhodimo po levi strani. Pred nami na desni strani je Svačica, severneje pa Ovčji vrh, nam oba že dobro znana. Pod pobočjem Svačice sestopimo do Celovške koče, od tam pa po cesti ali po bližnjicah do jeklenega konjička, ki nas čaka na parkirišču.

Nadmorska višina: 2236 m

Višinska razlika: 1010 m

Trajanje: 6 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic