Tisti, ki navijajo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 7. julij 2011 / 06:00

Nisem še ugotovil, ali je bil najprej navijač in potem šport ali so si najprej izmislili šport zaradi navijačev. To vprašanje me enako muči kot tisto o jajcu in kuri … Največkrat takrat, ko hočem nekomu nekaj dopovedati v smislu: če ne bi bilo tega, bi ne bilo onega.

Bil sem na dveh športnih prireditvah. Na eno od njih, kolesarsko dirko, sem peljal za cel avtobus navijačev. Na drugi pa sem gledal, kako se z zadnjim skokom od športne kariere poslavlja naš najboljši smučarski skakalec vseh časov. Ne, nisem zamešal datuma ne letnega časa. Smučarji skakalci skačejo tudi poleti, ko je na termometru trideset stopinj. Spuščajo se in skačejo po neki umetni masi, vse drugo pa je, kot da bi bila zima s snegom. Verjetno skačejo poleti zaradi navijačev, ki težko prenesejo predolgo pavzo od konca do začetka zime. Avtobus privržencev kolesarstva pa sem peljal iz Kranja v Bašelj, kjer je zanimiv del dirke in kjer lahko kolesarski boj vidiš osemkrat. Avtobus z mano kot vodičem je bil organiziran, da bi se ustreglo navijačem in navijačicam, seveda. Potem ko sem stal ob cesti in navijal, sem premišljeval in skušal sam sebi potrditi, ali delamo oz. organiziramo športne prireditve zaradi športnikov ali zaradi tega, da bi navijači prišli do svojih užitkov. Verjetno zaradi obojega, je bil moj hitri zaključek. Potem sem se spomnil, kako se vsakič, ko kaj organiziramo, najprej po navijačih oziramo. To pa vsekakor drži. Na primer: traso dirke speljemo tako, da bo najbolj zanimiva za tiste, ki jo bodo gledali. Potem nas skrbi, koliko jih bo prišlo in kaj še narediti, da jih pride več in več in še več. Navijačem, kot vemo, ni nikoli preveč in nikoli dovolj. Zaradi tega nastajajo tudi ogromni stroški. Če ne naredimo zanimive dirke, ne bo gledalcev, če ne dobimo vrhunskih tekmovalcev na dirko, ne bo gledalcev, če ne bo dobrih nagrad, ne bo dobrih tekmovalcev niti ne bo gledalcev, če ni gledalcev, ni medijev, ni novinarjev, ni televizije, ni radia, ni časopisov. No, torej je gledalec, navijač tisti, zaradi katerega se šport dogaja. Obstajajo pa tudi taki navijači, ki ne hodijo na prireditve si v živo ogledat boja ali bojev, ampak čakajo doma, kdaj bodo o tem prebrali v časopisju ali si ogledali po televiziji, slišali po radiu. To pa se ne zgodi, če dogodek nima »teže«, ki je za gospode novinarje in novinarke ter urednice in urednike dovolj tehten razlog za objavo, zlasti če je privabil premalo gledalcev. Pa smo spet tam! Da pa bi se priznalo, da je bil najprej šport, potem pa zanimanje gledalcev, mislim, da se ne da več. Predstavljam si prazgodovinski šport oziroma ritual trideset tisoč let nazaj, ko naj bi se tekmovanja začela, ki se je zgodil zato - da bi to kdo gledal, ne za to, da bi si dva rokoborca, na primer, dokazala, kdo je boljši. Zakaj bi si to dokazovala, če nihče tega ne bi videl niti vedel? Torej, tisti, ki navijajo, so navijači in zaradi njih se je zgodil šport. Biti navijač je pa zdaj najbolje biti v Srbiji. Wimbledon je osvojil njihov ljubljenec, ki je postal številka ena svetovnega tenisa. Eksplozija radosti je zajela celo državo. Pravijo, da so se ljudje nazadnje veselili, ko so osvojili svetovni košarkarski vrh. Torej še en športni dogodek. Navijači spravljajo državo v radost, in to je druga njihova najpomembnejša funkcija. Prva je ta, da navijajo za svoje izbrance.

Šport bo obstajal toliko časa, dokler bo to navijače zanimalo, zato se jim bo moral podrejati na veke vekov.