Gedore, rinke in šraufencigarji

Besedilo: Katja Štruc
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

"Za dobrega avtomehanika ni dovolj, da se samo vpiše v avtomehaniško šolo. To ti mora biti položeno v zibko," pravi avtomehanik Boštjan Podboršek.

Kranj - Kdor se izšola za avtomehanika, navadno nima težav z iskanjem zaposlitve, saj gre za deficitaren poklic. Po podatkih Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, območne službe Kranj, v zadnjih letih avtomehanikov primanjkuje tudi na Gorenjskem, čeprav na splošno velja, da se od tega poklica dobro živi.

Avtomehanik Boštjan Podboršek z veseljem predstavi svoje delo, ki ga je začel spoznavati že v otroštvu. Zaposlen je namreč v družinskem podjetju, ki ga je pred osemindvajsetimi leti ustanovil njegov oče. Delovni dan se začne z oblačenjem zaščitne obleke. Temu sledi sestanek v sprejemni pisarni, kjer s sodelavci naredijo plan, kaj bo kdo delal, ugotovijo, kateri stranki se bolj mudi, določijo težavnosti dela in se na podlagi teh dejavnikov odločijo, katero vozilo bodo najprej popravili.

Najbolj osnovna avtomehanična orodja, s katerimi se v delavnici vsak dan srečuje, so izvijači in ključi za vijačenje. “Mi jim rečemo ‘gedore', ‘rinke', in ‘šraufencigarji', vse pa je za ‘šraufanje'. Zelo pomembno je tudi, da ima avtomehanik vsaj ‘kanal' oziroma luknjo, na katero zapelješ vozilo. Kdor se s tem ukvarja profesionalno, pa potrebuje tudi dvigala, klešče in kladiva. Zadnje čase je v tem poklicu skoraj nujno, da imaš diagnostično opremo za testiranje raznih elektronskih sklopov in specialnih orodij (na primer orodje za fazo motorja, za izvleko vbrizgovalnih šob, za centriranje sklopk), ki je odvisna od znamke vozila. Brez tega ne moreš narediti skoraj ničesar več,” razloži dvaintridesetletni vodja delavnice v Struževem pri Kranju.

Najpogosteje opravljajo servisne storitve, kot je menjava olja, filtrov in zavor. V poletnem času je največ čiščenja in polnjenja klimatskih naprav, menjav sklopk, pogonskih jermenov in gum. Hitrost, s katero lahko popravijo vozilo, je relativna. “V enem dnevu mehanik lahko naredi tudi do tri malo bolj obsežne servise, po drugi strani pa lahko zamenja le eno sklopko in ima za ves dan dovolj dela. Povprečno pa bi rekel, da za popravilo potrebujemo približno dve do tri ure,” pove Podboršek.

Vrline dobrega avtomehanika so poznavanje osnov motorjev in njihovega delovanja, iznajdljivost, pogosto tudi improviziranje. Podboršek meni, da je tudi stalno izobraževanje v današnji napredni tehnologiji nujno: “Če se ne izobražuješ, kmalu zaostaneš za konkurenco.” Izobraževanje pa izvajajo tudi v njihovi delavnici, saj na prakso jemljejo učence iz škofjeloške šole.

Delo je fizično zahtevno zaradi težkih avtomobilskih delov, prisilne drže, vročine, izpušnih plinov ... “Vendar, če sami poskrbimo za varstvo pri delu, si priskrbimo pripomočke za zaščito in pomoč pri delu, se nam ne more nič hudega zgoditi,” še pojasni mehanik.

Na vprašanje, zakaj mora imeti vsaka “prava” avtomehaniška delavnica na steni koledar z golimi dekleti, Boštjan malo za hec, malo zares, prizna: “Delavnica brez takšnega koledarja res ni prava delavnica, tudi sam ga redno dobim od stranke. Ko moraš najti kakšno skrito napako in ti delo ne gre od rok, greš do koledarja in ga malo prelistaš, da potem lažje razmišljaš.”