V objemu narave, pod šotori, ob tabornem ognju

Dodobra smo že zakorakali v letni čas šotorov, spalnih vreč, objemov narave in druženja pod zvezdnatim nebom. Taborjenje je privlačno, organizirano taborništvo pa tudi zelo poučno. V Sloveniji taborniki že šestdeset let organizirano krepijo veščine, ki jim kasneje v življenju zagotovo pridejo prav.

Letos Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) praznuje šestdeseto obletnico ustanovitve, taborništvo na slovenskem pa je prisotno že od leta 1925. Danes je v Sloveniji okrog 10.500 tabornikov, organiziranih v 89 samostojnih društev oz. rodov, deset območnih organizacij in štiri mestne zveze. Ena od takšnih zvez je poleg ljubljanske, mariborske in pomurske tudi kranjska, ki združuje pet rodov, sicer pa imajo svoje rodove na Gorenjskem še Škofja Loka, Železniki in Žiri. Da je družina še večja, je ZTS vključena v svetovno skavtsko zvezo World Organization of the Scout Movement (WOSM), ki zaobjema ves svet, a v vsaki državi sprejme le eno skavtsko organizacijo. Ker slovenska katoliška skavtska organizacija takrat ni bila sprejeta v WOSM, se je kasneje pridružila World Association of Girl Guides and Girl Scouts (WAGGGS), drugi svetovni skavtski organizaciji, ki združuje le vodnice in skavtinje. V preteklosti sta se WOSM in WAGGGS namreč delili na moško in žensko skavtsko organizacijo, a je danes WOSM precej bolj odprt in mešan, medtem ko WAGGGS še vedno združuje predvsem ženske tabornice. Zveza tabornikov Slovenije je leta 2007 že uspešno gostila evropsko konferenco WOSM v Portorožu, zdaj pa si je priborila še organizacijo svetovne konference, ki bo v Ljubljani julija 2014, kjer pričakujejo okoli 1500 udeležencev. Število tabornikov na splošno sicer upada, med drugim zaradi številnih drugih dejavnostih, ki so jim mladi izpostavljeni, in po mnenju Polone Rožman, načelnice za program za mlade pri Zvezi tabornikov Slovenije, tudi zaradi prepričanja ljudi, da ponudba, ki je napol zastonj, pač ne more biti kaj dosti vredna. Večina mladih, ki pa se odloči za taborništvo, prihaja iz taborniških družin, kjer je ali mati ali oče (ali oba) bil tabornik, pridruži se jim še kakšen sošolec ali prijatelj. A čeprav število upada, je vpis še vedno zadovoljiv.

Poslanstvo

Taborništvo ni samo sebi namen, njegovo bistvo tudi ni le narava, pač pa vzgajanje posameznikov v samostojne odgovorne družbeno participativne osebe s sposobnostjo odločanja in iznajdljivostjo. “Meni to pomeni veliko možnost pridobiti nekakšne neformalne izkušnje, ki nam jih formalna izobrazba ne da,” pove Polona Rožman. Medtem ko druge organizacije vsebujejo omejen spekter aktivnosti, taborništvo zavzema širok nabor različnih aktivnosti in znanja. Določena praktična naloga za šestnajstletnega tabornika je morebiti lahko mala malica, za njegovega vrstnika brez enakih pridobljenih znanj in veščin pa niti ne. V tem je prednost taborništva. Glede na starost, otroci svoj vzpon v taborniški hierarhiji začnejo kot murni do 6. leta starosti, nato kot medvedki in čebelice do 11. leta starosti, gozdovniki in gozdovnice do 15. leta, popotniki in popotnice do 21. leta, raziskovalci in raziskovalke do 27. leta starosti, starejši so grče. S prehajanjem skozi te stopnje se menjajo tudi barve njihovih rutk. Murni nosijo rumene, medvedki in čebelice rdeče, gozdovniki in gozdovnice modre, popotniki in popotnice zelene, raziskovalci in raziskovalke oranžne, grče pa vijolične. Skozi vse te stopnje se taborniki učijo opravljati naloge, delovati v ekipi in jo zelo kmalu tudi že voditi, nato pa tudi izvajati in organizirati lastne projekte in naloge, iskati orodja za izvedbo, jih uporabljati itd. To je dobra popotnica za življenje in marsikateri taborniški vzgojni prijem se je že znašel tudi v šolskih sistemih. Njihove aktivnosti po skavtski metodi vsebujejo delo v naravi, podporo odraslih, delujejo po skavtskih zakonih in prisegi, delujejo v majhnih skupinah - vodih z vodnikom, kjer se učijo prevzemanja odgovornosti in so nato pri šestnajstih letih že sposobni voditi svoj vod in izvajati program. Tudi njihov program v naravi je stopnjevalen, od lažjih veščin za najmlajše do najzahtevnejših za najstarejše. Pomembnejši del njihovega tako rekoč učnega načrta je učenje z delom, saj je izkustveno učenje dokazano najučinkovitejše. V zadnjem obdobju si prizadevajo, da bi prenos znanja še izpopolnili. Da bi specialno znanje iz drugih organizacij, kot jih ima recimo gorski vodnik ali vodnik po jamah, uporabili tudi v skavtski organizaciji in tako širili znanje.

Državni mnogoboj

Čez leto se pri nas zvrsti kar nekaj taborov in aktivnosti. Vsak rod naj bi šel na vsaj en tabor ali zimovanje letno, kar je tudi pogoj, da se registrira pri ZTS. Aktivnosti se sicer začnejo že z enajstimi, dvanajstimi leti, ko se mladi udeležujejo bivakov, ki so lahko enodnevni, dvodnevni, potovalni tabori, kjer si postavljajo šotore in tam prespijo. Naučiti se morajo namreč pravilno postaviti šotor, kot so to v pičlih treh minutah na letošnjem državnem mnogoboju storili Divji orli, gozdovniki iz Roda Zelenega Žirka iz Žirov. Vsako leto namreč eden od rodov v soorganizaciji z ZTS priredi državni mnogoboj. V počastitev 60-letnice ga je ZTS letos organizirala na njihovem tabornem prostoru v Laškem rovtu pri Bohinju. Okolica Bohinjskega jezera je bila nekoč polna tabornikov, po mnogih restrikcijah in prepovedih pa je taborništvo tu usahnilo. Eden od preživelih prostorov je tudi ta, na katerem se zvrsti tudi ogromno tujih tabornikov, največ Belgijcev. Letošnjega državnega mnogoboja, ki se je odvijal od 17. do 19. junija, se je udeležilo okrog 380 tabornikov iz tridesetih slovenskih rodov, ki so se pomerili v klasičnih taborniških veščinah. Najmlajši so dan začeli z nabiranjem dračja, s katerim so nato postavili ogenj, a ga zaradi mokrih vej in tal niso zakurili. Premagovali so ovire, šli na lov za lisico (orientacijski pohod s postajami, na katerih opravljajo naloge) in postavljali šotor iz dveh šotork. Starejši so postavljali že bolj zahtevne šotore, streljali z lokom, šli na orientacijski pohod, postavljali signalni stolp in tekmovali v sporazumevanju z morsejevo abecedo. Poleg precej bolj zahtevnih orientacijskih pohodov so še starejši tekmovali v A-janju, veščini, ki vključuje izdelavo velike črke A iz lesenih debel, ki nato služi kot nekakšne hodulje, s katerimi bi v praksi mogoče lahko prečkali reko, tu pa jih je čakalo le nekaj metrov makadama, a je zato tekel čas. Ko je padel mrak, je sledil čas za igro, te pa so bile v duhu taborništva vedno precej miselne in s poudarkom na timskem delu. Tokrat so starejši taborniki prek mnogo zapletenih namigov, sestavljank in domiselno skritih sporočil reševali skrivnost izginulih pohodnikov, igro pa končali pozno zvečer, ko je čas za druženje ob tabornem ognju, osrednjem delu tabora. Žal jim je letos tudi tega vzel dež, a jim ni vzel dobre volje. In tudi to je bistvo taborništva.