Šepetalnica za veter (54)

Pa vendar prav zaradi tega v pretekli zgodovini lahko najdeš upanje, je pomislil Sergej in stopil hitreje. Prepustil je bil vodstvo Katarini, vodila ga je do kapele po drugi poti, ki je ni poznal, smukala se je med zasneženim drevjem, se igrala skrivalnice, barabinsko potresala veje, da se je na Sergeja nenadoma usul snežni prah. "Tega ti ne ostanem dolžan!" je zavpil, skočil za njo in jo zgrabil za noge. Oba sta izgubila ravnotežje in se zakotalila v sneg. Kdo ve, koliko časa bi se njuna razposajena igra še nadaljevala, če ne bi Katarina zdajci zavpila: "Prenehaj! Poslušaj!" Nobene norčavosti ni bilo več v njenem glasu. "Razumem, Herr Kommandant!" je hotel kot za šalo odvrniti Sergej, pa ga je ustavil Katarinin resni obraz. Zdaj je tišje, skorajda nežno ponovila besede. Poslušaj. Sergej je našpičil ušesa. Ne, ni ga mogla opozoriti na oddaljene zvoke avtomobila, klice ptic ali njuno zasoplo dihanje. To je bila lahko samo pesem vetra, ki je bila, kot da se je izvila iz šumota vej in zazvenela sama zase. In ko sta v tišini nadaljevala pot, je bila kot vodnica, ki je povabila njuni duši, da se skorajda s posvečenim strahom približata kapeli. Sergeju se je stavba zazdela še bolj krhka kot takrat, ko jo je prvič videl. Pred njenim pročeljem je veter zažvižgal, zvok se je razdrobil, njegovi kristalni drobci so se smukali naokoli, kot da iščejo pot, in nazadnje skozi reže pri vratih smuknili v notranjost kapele. "Zdaj tudi pogledati ne smeva tja," je zašepetala Katarina in zaprla oči. Sergej je sledil njenemu zgledu, brez da bi še karkoli vprašal. In zazdelo se mu je, da prvič občuti, da je veter več kot le premikajoči se zrak. Za njega je postal večni popotnik med svetovji, ki nosi oznanila smrti in življenja. Odpuščanja živim in mrtvim. Sergej je še vedno nepremično stal, ko se je Katarina predramila iz zamaknjenosti in se spustila nekaj korakov nižje. Nikoli ni moškemu povedala, kaj je uzrla v prividu, ki se je ponudil njenim očem. Pa ne zato, ker bi svoje umišljeno ali resnično videnje lahko pripisala le bleščeči svetlobi, ki je obsijala kapelo. To je bilo Sergejeva poravnava. Pravzaprav zdaj ne bi smela biti tu, je pomislila. Kot nepovabljena gostja je prisostvovala nečemu, kar je bilo samo njegovo. Kajti ob Sergeju z zaprtimi očmi se je pojavil moški v razcapanih hlačah, poraščen po obrazu, preveč nazoren v svoji pojavnosti, da ga Katarina ne bi sprejela kot enega izmed nekdanjih ujetnikov, ki je za hip objel Sergeja in izginil. Vse se je odvilo z bliskovito naglico, nemara v delčku sekunde in Katarina bi lahko vse skupaj pripisala razgreti domišljiji, posvečenosti samega kraja in svojemu poznavanju Vasilijeve zgodbe, če ne bi poskusa njenega zanikanja ustavil Sergej in odprl oči. Počasi se je spustil do nje, na obrazu nesoč skrivnostni nasmešek, kot da je medtem odpotoval na Jastrebovo goro in se vrnil z razodetjem. "Vasilij je dopolnil delo," je rekel. Zdaj je na njem, da izpolni svojo nalogo. Za začetek lahko začuti tla pod nogami, z roko zajame nekaj snega in se z njim podrgne po obrazu. S hvaležnostjo objame mlado žensko, kot da ga je ona pripeljala nazaj v življenje. "Rusija ima še veliko sinov," je rekel. Lahko samo upa, da jim nikoli več ne bo treba graditi šepetalnice za veter. In ko se bo nekoč vrnil domov, bo na Vasilijev grob položil kamen, ki ga bo prinesel s tega kraja. A ne bo ga pobral zdaj. Počakal bo, da se raztopi sneg, da se bo navzel vonja pomladi. Takrat, ko bo veter prepeval radožive pesmi. (se nadaljuje)