Uvedli inovativen pristop dela

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 29. junij 2011 / 06:00

Podjetje Ržišnik Perc sta pred dvajsetimi leti ustanovila, kot nakazuje že ime, arhitekta Andrej Ržišnik in Andrej Perc. Prvi pravi, da je bila takrat kriza hujša, a je bilo več energije in volje.

Šenčur – Danes krovno podjetje Ržišnik Perc skrbi za skupne službe preostalih štirih podjetij: Protim Ržišnik Perc (arhitekti in inženirji), Creatim Ržišnik Perc (marketing), Infotim Ržišnik Perc (informacijski sistemi) in RP investicije. Če sta bila na začetku sama, ju danes obkroža 120 sodelavcev, delujejo v lastnih prostorih v Šenčurju. Ob odprtju Obrtne cone Žirovnica smo se pogovarjali z Andrejem Ržišnikom, ki je zasadil enega od javorjev novega drevoreda.

Koliko dreves ste zasadili v zgodovini podjetja?

»Veliko, vendar v glavnem doma. Vrtnarjenje imam zelo rad, tudi uradnih priložnosti je bilo nekaj. Ta cona je v celoti plod našega dela, zato mi bo današnje sajenje ostalo v posebnem spominu.«

Je ta projekt podoben coni v Šenčurju, kjer delujete?

»Tudi šenčurska cona je naša, vendar hkrati odraz tistega časa, ko nismo imeli sredstev, in je zato narejena brez resnega planiranja. Cona v Žirovnici je prijaznejša za investitorje, čeprav ne bi zmanjševal pomena šenčurske cone. Podjetja v njej letno ustvarijo dobre četrt milijarde evrov prometa.«

Pravite, da pred leti ni bilo denarja, ko pa vsi trdijo, da denarja ni danes.

»Za dobre projekte, ki jih je možno realizirati po dostopni ceni, denar je. Naš projekt v Žirovnici ni špekulantski. Nam najprej zagotavlja delo za vse naše dejavnosti. Gre za inovativni pristop, s katerim gremo skozi krizo in se z njim lahko zaposlujemo več let.«

Kljub temu ste vezani na gradbeništvo, ki je še vedno v hudi krizi. Je v vaših podjetjih ne čutite?

»Gospodarska kriza se odraža v manjšem povpraševanju, z zmanjšanjem lastnih apetitov in umestitvijo v lastne ekonomske možnosti pa lahko še vedno uspešno poslujemo. V žirovniški gospodarski coni smo prodali že dobro tretjino zemljišč, investitorji pa niso prišli zaradi lepe okolice, ampak dobrih razmer. Tudi v času krize smo rasli po deset odstotkov, ne le pri prometu, tudi pri zaposlovanju.«

Na lanskem finalnem izboru gorenjskih gazel ste dejali, da ni hudo, je pa težko.

»Veliko bolj se moramo angažirati, verjetno moramo biti tudi iznajdljivejši. Danes imamo tudi več izkušenj kot pred dvajsetimi leti, hkrati pa nikoli za nami ni bilo botrov. Verjetno je pot do uspeha brez botrov bolj trda, prihodnost pa zato zanesljivejša. Ničesar nismo pridobili na lahek način in smo zato pazljivejši pri naslednjih korakih.«

Pa bo gospodarska kriza pustila posledice?

»Krizo čutimo s pritiskom na cene, po drugi strani pa trg spoznava, da potrebujejo dobre projektante in svetovalce, ki jih peljejo skozi investicijo. V Žirovnici bo gradila Saxonia Franke, ki si ne upa oddati dela glavnemu izvajalcu, saj danes niso vredni zaupanja. Skupaj smo šli v nov način vodenja investicije, prek projektanta, ki vodi in koordinira gradnjo. Na ta način podjetje samo kontrolira finančni tok investicije, mi pa skrbimo, da so načrti realizirani. Ugotavljamo, da so investicijske cene celo nižje, kvaliteta pa višja.«

Pred dvajsetimi leti sta začela sama. Sta si predstavljala, da bo iz ideje zrasel venček podjetij?

»Ne. Leta 1991 sva se odločila, da poskušava leto, dve, vedela sva, da bo težko, in mislila, da se bova vrnila v Nemčijo. Nato pa se je začelo pozitivno razvijati. S svojim položajem sva zadovoljna, saj sva lahko kreirala lastno pot.«

Slovenija je bila v krizi takrat in je danes. Sta primerljivi?

»Takrat je bilo bistveno huje, vendar so imeli ljudje večji naboj energije in volje. Danes prevladuje sindrom razvajenosti, vsak skrbi za vzdrževanje statusa, ki ga je pridobil, bolj malo pa je pripravljenih na drzne ideje in projekte. Brez njih pa se bomo težje izvlekli iz krize. Po svoje je zato danes težje.«