Da bi le slabše ne bilo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 29. junij 2011 / 06:00

Prazniki so minili tiše, kot sem pričakoval. Pretegovanje, kdo je zaslužnejši za to, da smo imeli vojno, niti ni bilo tako očitno, ker je zmagovalec samo en. In še ta je najmanjši po rasti in že takrat je bil najbolj siv. Kdo pa je vojno dobil, je pa tudi jasno, saj je bilo o njem branja za cel vikend in ga je kar škoda, da se je iz Besnice preselil v Bruselj. Domov zdaj prihaja kot gastarbajter in si verjetno misli, da se je za to boril, da zunaj mora služit kruh, ker doma ni tega, za kar se je boril. Tako nas misli vedno več in branje o tem, koliko mladih zapušča domače ognjišče in se takoj po šolanju odpravi čez, je postalo pogostejše kot kdaj prej. Kdaj so to že športniki počeli? Od nekdaj. Takoj ko je postal malce boljši, je bil že v tujem klubu. In tega smo se navadili, saj smo jih potem skoraj še večkrat videli po televiziji, kot pa če bi žogo brcal na domačih igriščih. Zdaj, ko nas zapuščajo »možganski upi«, pa smo v skoraj paničnem strahu pred dejstvom, da nam pamet uhaja čez meje. Njih niti po televiziji ne moremo videti in tako izgubimo vsako sled. Mar človek res mora biti zelo pameten, da zapusti Slovenijo? Kaj če bi to drugače pogledali in si rekli, da človek ne more biti ravno pameten, da zapusti vse tiste, ki so ga hranili in učili? Če so tako pametni, potem verjetno vedo, da se s to isto pametjo da narediti nekaj tudi doma. Na to verjetno niti pomislili niso. Njihov odgovor je vedno isti – nimajo dobrih pogojev. Potem pa nam med dopustom, ko pridejo domov, hitijo razlagat, naj bomo mi samo tiho, ker nimamo pojma, kako fletno se imamo in kako je Slovenija najlepša dežela pod soncem. Kdo bi jih razumel? Pravijo celo, da noben denar v tujini ni vreden tega, kar so oni dali skozi. Mislim, da vsi tako mislijo, razen naših evroposlancev. Oni se ne pritožujejo, razen če jih vprašate, ali so preobremenjeni z delom. Na koncu izveš, da je največja muka fijakanje z letali sem in tja.

Država ima dvajset let in moral sem kupiti slovensko zastavo. Priznam, nisem je še imel. Zdaj, ko jo prodajamo na Glasu, sem si jo kupil, da jo bom obesil ob praznikih in se v njo oblekel, ko bom šel na Tour, Giro, Vuelto ali kako svetovno prvenstvo. V naši ulici je petdeset hiš in naštel sem štiri zastave. No, ravno ko sem pomislil, da je bil to nepotreben nakup, mi je sosed rekel, da ga je sram, ker je nima. Zakaj sram, vprašam. Pa mi odgovori, da bi vsaka hiša ob hišni številki morala dobiti še nujno zastavo. Če moramo nujno imeti kante za smeti, potem moramo imeti še zastave. Sem mu odgovoril, da ne razume demokracije. Zarežal se je. Zarežal se je tudi prijatelj, ko sem mu zastavo, novo, še zapakirano podaril kot darilo pred državnim praznikom. Točno takole je rekel: Jebemti, že dolgo se nisem tako razveselil darila! Potem jo je odpakiral, si jo ogledal in dejal: Lepa je! In a veš, da me je sram, ker nisem vedel, kako gredo barve po vrsti … bela, modra, rdeča … nikoli ne bi uganil. Še danes pa vem, kako je šla jugoslovanska, čeprav sem v Jugi živel tri leta manj, kot pa zdaj živim v Sloveniji. Zarežal sem se mu nazaj in hitel razlagat, da sem nekje nekoč zasledil anketo, ki je sto naključnih vprašala, kako gredo barve po vrsti na slovenski zastavi, in dobili so le osem pravilnih odgovorov. To ni tako pomembno, sem ga tolažil in mu obljubljal, da bo čez petdeset let vedel, kako si vrstijo barve. Država potrebuje čas!

Šport v Sloveniji je zadnjih dvajset let fenomenalen za nekatere posameznike, kar pa tudi pomeni, da je tudi za nas, navijače. O tem, kdo je lahko izpostavljen kot najboljši, pa raje ne bi, ker imamo različna merila. Zame je najpomembnejše spoznanje, da smo Slovenci zares sprejeli športno rekreacijo. To se mi zdi več vredno kot pa vse zlate kolajne na olimpijadah in svetovnih prvenstvih. Če se spomnite, v bivši skupni državi športna rekreacija skoraj ni obstajala. Če se spomnite »jogerjev« in »trimčkarjev«, ki so bili znanilci nečesa, potem se tudi spomnite, kako smo se jim smejali. Smejali smo se tudi aerobiki, čeprav smo radi gledali zvijajoča se ženska telesa. Česa drugega pa ni bilo. Vse drugo je bil že šport. Danes pa srečamo kolesarje, ki niti ne vedo, da Tour obstaja. Srečamo tekače, ki ne vedo, kdo je Jolanda Čeplak. Srečamo smučarje, ki ne vedo, kdo je Tina Maze … In to niso »butci«, ampak jih enostavno zanima šport zgolj kot rekreacija, ne navijaštvo. Torej za naslednjih dvajset let si želim, da bi le slabše ne bilo.