V Londonu se dobro počuti

"Vesel sem, da sem sprejel to odločitev, katere cilj je čim bolje tekmovati na olimpijskih igrah prihodnje leto," po dobrega pol leta treninga in življenja v Londonu pravi atlet Matic Osovnikar.

Ljubljana – Danes bo v Velenju mednarodni atletski miting, najmočnejši v Sloveniji, na katerem bo nastopil tudi Škofjeločan Matic Osovnikar, slovenski rekorder v teku na 100 in 200 m, ki dobrega pol leta živi in trenira v Londonu pod vodstvom britanskega trenerja Linforda Christieja. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden, po podpisu podaljšanja sponzorske pogodbe s podjetjem Hypo Alpe Adria, ki mu bo ob strani stala vsaj še do olimpijskih iger prihodnje leto.

Je bila odločitev za odhod v London pravilna?

»V Londonu sem dobrega pol leta. Vesel sem, da sem sprejel to odločitev. Pozitivno sem presenečen nad vsem skupaj: nad skupino, načinom dela, življenjem. To je življenjska izkušnja, ki je prej še nikoli nisem poskusil in je velika sprememba. Dobro se počutim, dobro sem se vklopil v skupino in zelo hitro smo postali dobri prijatelji. Sam trening je na nivoju in mi je všeč, ker rad delam. Mislim, da je to prava stvar, da me pripelje do rezultatov, ki si jih želim.«

Je v treningu veliko sprememb?

»Prve mesece sem potreboval za prilagajanje novemu ritmu in načinu treninga. Od spomladi pa vse skupaj poteka zelo mirno in tekoče. Rezultatsko se skušam dvigniti iz slabih prejšnjih sezon. Razmere so zares dobre, le zdravniške oskrbe tam nisem deležen in v teh primerih se moram vračati v Slovenijo. Sistem dela pa je prinesel to, kar sem hotel in kar sem krvavo potreboval. Veliko stvari v treningu je sicer podobnih. Pri sprintu ni kaj dosti filozofirati. Morda je največja razlika v tem, da je trening zelo tekaško usmerjen. Veliko je treninga na stezi, manj pa v »težarni«. Je pa sprint zelo tehnična disciplina in na sami tekmi moram morda še pridobiti pravi občutek, da bom hiter v tej maksimalni hitrosti. Tukaj sem bil v zadnjih dveh letih slab, a ne zaradi fizičnih zadev. Nekako nimaš občutka, kako teči, tečeš preveč na silo. Trudim se to popraviti in mislim, da sem v primerjavi s prej že na pol poti.«

Kakšna je skupina, trener, kje živite?

»Skupina je taka, kot je trener. Trening poskuša izpeljati na način, da se ima človek fino, medtem ko trdo dela, in tudi skupina se tako odziva. Je prijetna družba. Vsi imajo visoke cilje in pridno delajo. Vsak dan se veselim treninga in sem vesel, da sem dobil tudi nekaj novih prijateljev. Živim še vedno pri Marku Lewisu-Francisu, ki mi je ponudil prostor v svoji hiši in se je izkazalo, da je to čisto učinkovita rešitev. Do stadiona imam petnajst minut, kar je v Londonu v bistvu za vogalom. Za zdaj ostajam pri njem in vse misli usmerjam v trening.«

Kateri so vaši glavni cilji?

»Moj glavni cilj so olimpijske igre prihodnje leto. Po drugi strani pa se športnik ne zadovolji s tem, da nekaj časa ne bi nič kaj pokazal. Tudi letos si želim dobrih tekem.«

Še razmišljate o teku na 100 m pod desetimi sekundami?

»Najprej moram priti do rezultatov, ki sem jih dosegal. Moj rekord je 10,13. Vem, da bo že to težko, saj so to dobri rezultati. Teči pod desetimi sekundami je želja, ki je pred leti zrasla v meni. Ko tečeš 10,40, kolikor sem tekel letos, ni smiselno razmišljati o 10,0. Zelo bom vesel, če bom še kdaj izboljšal državni rekord, četudi samo za stotinko.«

Priložnosti za dober rezultat bo v prihajajočih tednih kar precej?

»Z rezultati v letošnji sezoni nisem zadovoljen. Sem toliko ambiciozen, da me čas 10,40 ne zadovoljuje. Potrebujem rezultatsko potrditev, se pa zavedam, da moram biti potrpežljiv. Velika želja je, da dosežem dober rezultat, ki mi bo dal samozavest za naprej. Želim pokazati, kar sem letos sposoben. Prva priložnost za to bo že v Velenju, serija tekem me potem čaka v juliju, ko pričakujem, da bo forma najboljša. Če bom dobro nastopil, bodo gotovo kdaj tudi razmere primerne, da odtečem normo za svetovno prvenstvo v Daeguju, ki je 10,25.«

Kdaj se vračate v London in ali imate tam kaj časa še za kaj drugega kot za trening?

»V London se bom vrnil po mitingu v Velenju in potem od tam hodil na tekme. Tam res nimam časa početi še kaj drugega. Sprememba v primerjavi s prej je tudi v tem, da treniramo samo v enem kosu, so pa treningi zelo dolgi. Dopoldne sem zaseden s treningom, popoldne pa sem sicer prost, grem na razne fizioterapije, opravke, a časa za zabavo ni. V Londonu mi še ni uspelo početi kaj dosti drugega kot trenirati.«

Kaj pa muhasto vreme?

»Pozimi smo bili na pripravah v Dohi, spomladi v Arizoni, kjer je vreme primerno. Morda sem izpustil kakšna deževna obdobja. Če bi bil vseskozi v Londonu, bi sedajle morda drugače odgovoril na to vprašanje.«