Zgodbe muzejskih predmetov: Bala

Besedilo: Mag. Tatjana Dolžan Eržen
Kategorija: Kultura / torek, 28. junij 2011 / 06:00

Zgodnje poletje je prijetno, zato v tem času radi poročamo. Nekdaj pa so se poleti poročali, če je bilo nujno, torej če je bil na poti otrok. Čas za poroke je bil nekdaj idealen pozimi, med novim letom in pustom, ko ni bilo dela na polju.

Pozimi je bilo tudi dovolj časa za šivanje in vezenje bale, to je vsega potrebnega, kar so premožni starši podarili dekletu ob selitvi k ženinu na novi dom. Revnejši se s tem niso dolgo ubadali, kakšen kos platna ali nekaj drobnarij so zlahka nesli v culi. Bogati so balo vozili v eni ali več živobarvno poslikanih skrinjah.

V muzeju hranimo prtič z letnico 1841. O njem imamo v inventarni knjigi zapisano družinsko izročilo, da ga je dobilo za balo dekle, ki se je leta 1841 možilo na Primskovo pri Kranju. Prtič je pravzaprav zelo velik, ker je namenjen za pokrivanje jerbasa, v katerem so nesli velikonočne jedi k blagoslovu. Na tankem bombažnem platnu je v sredini izvezen večji Jezusov monogram IHS in pod njim manjši Marijin monogram, ob njem pa letnica 1841. Vzorec je izjemno bogat: monograma obdaja venec rož, v enakem vzorcu je vezena bordura, vmes pa so v vsakem vogalu manjši venček in vejice s cvetovi. Obdaja ga prosojna čipka, bogato nabrana na vseh štirih vogalih.

Prt je še enkrat doživel poroko, kajti priletna mama ga je podarila svoji najmlajši hčerki, rojeni leta 1865, za balo, ko se je konec 19. stol. poročala v Šenčur. Njena hčerka, torej vnukinja neveste iz leta 1841, ga je leta 1987 prodala Gorenjskemu muzeju.

Kako so se ti prti lahko ohranili tako dolgo? Uporabljali so jih le enkrat na leto, saj so bili posvečeni le za velikonočni blagoslov. Ponekod so jih zaradi svetih monogramov uporabljali tudi, ko je prišel duhovnik k umirajočemu.