Bili smo priča razkroju zvezne vojske

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. junij 2011 / 06:00

Mirana Bogataja poznamo kot poveljnika Civilne zaščite, poklicno pa dela kot višji sekretar v kabinetu obrambnega ministrstva, kjer se ukvarja s sistemsko zakonodajo ter usmerja in koordinira delo z vlado in parlamentom.

Tudi v pripravah na slovensko osamosvojitev se je veliko ukvarjal z zakonodajo, saj je bilo treba obrambni sistem reorganizirati tako, da je kasneje omogočil učinkovito zagotavljanje oborožene komponente v procesu osamosvajanja. Maja 1991, ko je bil Jelko Kacin imenovan za ministra za informiranje, je Bogataj postal namestnik takratnega sekretarja za obrambo, pred tem tudi za poveljnika civilne zaščite in ti dve funkciji je opravljal tudi v okviru koordinacijske skupine, ki je usklajevala delovanje obrambnih sil v procesu osamosvajanja. Slednjo je vodil Igor Bavčar, namestnik je bil Janez Janša.

»Med desetdnevno vojno sem bil imenovan v pogajalsko skupino, v kateri smo se v Mariboru z zveznimi funkcionarji (na zvezni strani je sodeloval tudi general Rašeta), pogovarjali o prekinitvi ognja. Po podpisu brionske deklaracije sem bil imenovan za vodenje skupine za pogajanje o umiku vojske. 18. julija 1991 je zvezno predsedstvo sprejelo odločitev, da se bo vojska v treh mesecih umaknila, nato so sledila pogajanja o umiku in 25. oktobra se je še zadnji vojak vkrcal na trajekt in zapustil Slovenijo. To je pomenilo popolno suverenost naše države na kopnem in na morju,« Miran Bogataj pripoveduje o svoji pogajalski vlogi. Po odhodu JLA pa se je začelo intenzivno vzpostavljanje pogojev za funkcioniranje obrambnega sistema in pozneje tudi sistema zaščite in reševanja.

»Takratno vojsko sem izredno dobro poznal, saj sem v obrambnem sistemu deloval od konca sedemdesetih let, poznal sem ljudi, v letih 1990 in 1991 pa smo izjemno dobro razvili tudi obveščevalno dejavnost. Pogajanja, ki sem jih ob sodelovanju kolegov iz policije, teritorialne obrambe in službe za zakonodajo na naši strani vodil z generalom Rašeto in s skupino zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, so imela za cilj postopen umik zvezne vojske iz Slovenije. Vojska je nastopala v začetku zelo arogantno. Iz Slovenije je odpeljala vse sodobne sisteme protizračne obrambe in radarske sisteme, materialna sredstva, strelivo, gorivo. Slovenski prostor je bil takrat izjemno obremenjen z vojaškimi zmogljivostmi, JLA je bila ogromna sila z mnogoštevilnimi pripadniki oboroženih sil in z velikimi materialnimi viri. Zelo dolgo je v Sloveniji zadrževala učinkovite oklepne zmogljivosti. To je bila sila, ki smo jo morali pri pogajanjih spoštovati. Upoštevati je bilo treba tudi možnost, da si umik zagotovi s silo. Ko so se začeli kopičiti dogodki na Hrvaškem, je imela JLA vse večje težave, in to nam je omogočilo, da smo začeli zadrževati materialna sredstva na območju Slovenije. Lahko smo spremljali razkroj v takratni zvezni vojski, ki je v Sloveniji doživela poraz v vojaškem in moralnem smislu, in če se spomnite posnetkov, ko so se vkrcevali na ladjo za odhod iz Slovenije, je bil to še zadnji dokaz njenega razpada,« pripoveduje Miran Bogataj. Pravi, da je bil tisti čas izjemno nabit s čustvi. Veliko je bilo negotovosti, skrbne priprave in takšno delovanje vseh sil v Sloveniji, da so dosegle strateško in taktično prednost, pa je pripeljalo do stanja, ko se je zvezna armada poražena umaknila. To stanje smo dosegli z ne velikim obsegom žrtev, čeprav je vsaka žrtev preveč, pravi Miran Bogataj.

Po dvajsetih letih Miran Bogataj pravi, da obletnice ne doživlja s prizadetostjo, kakor jo nemara nekateri drugi, pač pa pragmatično, upoštevaje tudi nihanja, ki jih doživlja država. Velik pomen pripisuje mestu, ki si ga je Slovenija izborila v okviru EU, NATO, mednarodnih organizacij. Dnevne razprtije in delitve pa so po njegovem del slovenske značilnosti. Nisem privrženec takih delitev, pravi Bogataj, ki skuša prostor obrambe sprejemati čim bolj razumsko, brez čustev in prevelike prizadetosti.