V vojni so izgubili Mohorja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. junij 2011 / 06:00

Za družino Bergant iz Stare Loke vsakokratno praznovanje osamosvojitve zbudi bolečino: ob napadu na vojašnico v Škofji Loki je bil junija 1991 namreč ubit njihov še ne osemnajstletni Mohor.

Ne mine dan, da ne bi mislili nanj, pravita njegova mama Mira in oče Brane, ki so jima še živo v spominu dogodki tistega tragičnega dne. Mohor je bil živahen in zvedav fant, vedno s knjigo, vse ga je zanimalo. Navduševal se je tudi nad slovensko osamosvojitvijo. Na njegovo pobudo so po plebiscitu decembra 1990 v družini odprli šampanjec in nazdravili. Po napadu na Slovenijo je po drevesih ob cesti lepil letake proti JLA. Še dan pred smrtjo sta šla s prijateljem s kolesi v Ljubljano kupit majice z napisom Samostojna Slovenija. Zanimalo ga je tudi dogajanje v vojašnici v Škofji Loki, in čeprav so mu doma prepovedali, da bi hodil tja, sta se na dan napada s prijateljem povzpela na Kamnitnik, kjer imajo Bergantovi parcelo, in z daljnogledom opazovala, kaj se dogaja. Mira Bergant se spominja, kako so v službi zaslišali strele. »En strel mi je šel skozi srce,« pravi, ko danes obuja spomin na tisti tragični dan. Šla je iz službe in na domačem pragu je ves bled sedel sinov prijatelj in povedal, da je Mohor ranjen. Odhitela je proti Kamnitniku, od tam pa v zdravstveni dom, kjer je prek radijske zveze slišala, kako je reševalec iz rešilnega avtomobila dejal: »Prav žal mi je, ta fant je mrtev.«

Ob našem pogovoru Mohorjeva starša obudita misel na šok, bolečino in kalvarijo, ki so jo doživljali zaradi izgube. Zakaj ravno Mohor? Mu je bilo namenjeno? Kako bi bilo ob drugačnem razpletu okoliščin? Vprašanja, ki so si jih zastavljali leta in leta, in nanja ni bilo odgovorov! Huda bolečina mame Mire, očeta Braneta in sester Jerneje in Bojane se je z leti nekoliko zmanjšala, vsakokratna obletnica pa jo znova prikliče na dan. Pri srcu jim je težko tudi, ko vidijo Mohorjeve vrstnike. »Ne želim ga idealizirati, a bil je bister, uspešen, ob tem pa tudi srčno dober fant. Kaj vse bi lahko doživel v svojem življenju! Ko sem opazovala dozorevati njegove vrstnike, sem se velikokrat spraševala, kaj bi bilo z mojim sinom, kaj bi študiral, kakšno službo bi imel, kakšno družino bi si ustvaril,« razmišlja mama Mira.

Bergantovi so bili le prvo leto povabljeni na spominsko slovesnost ob osamosvojitvi Slovenije, potem pa so se očitno izgubili v nekakšni administrativni vrzeli. Ob tem jih ni toliko bolelo, da niso navzoči na sprejemih, pač pa da je Mohor umrl kot civilna žrtev vojne za Slovenijo, njegova žrtev pa ni bila vredna spomina. Starša sta pred petimi leti pisala predsednikoma države Janezu Drnovšku in vlade Janezu Janši in ju opozorila na spregledano žrtev. Od tedaj jih spet vabijo na dogodke.

Osebna tragedija Bergantovim ne zmanjšuje pomena vrednot, ki smo jih dobili s samostojno Slovenijo. »Sinovo smrt smo vendarle lažje sprejemali, ker smo vedeli, da je naša družina prispevala velik krvni davek na oltar osvoboditve. Čeprav smo žalostni, smo tudi ponosni. Če je Mohor že moral umreti, je plemenito, da je dal življenje za samostojno Slovenijo,« pravi Mira Bergant. Fant je umrl v majici, na kateri je bil napis Samostojna Slovenija. Njegova mama pravi, da je Mohor ves čas v njihovih srcih, vsak dan misli na sina in moli zanj, z vero je nekoliko ublažila bolečino ob izgubi. In sina vidi tudi v mozaični podobi angela v domači dnevni sobi, ki ga je zanje izdelal pater Marko Rupnik.