Le ogenj je treba prižgati

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Delitve zaslug ob dvajseti obletnici državnosti se vrstijo. Politiki so spet na prvih mestih, kar se tiče zmag za to našo ubogo gmajno, in kot kaže, bodo športniki spet nosove povesili do tal. Kdo je zaslužen za to, da imamo to, kar imamo, se bo zdaj lepo videlo. Prijatelj, ki ima politiko več kot v mezincu, pravi, da sem preveč skeptičen, negativen, ko se pogovarjamo o slovenski uspešnosti. On trdi, da nam gre dobro in bomo kmalu zmagali, jaz pa trdim, da nam gre slabo in nam bo kmalu zmanjkalo sape za hojo, kaj šele bencina za vožnjo. Prejšnji teden, ko sem prvič doživel vrhunec dvajsetega rojstnega dne države, v kateri živim, in ji plačujem, kar od mene zahteva, sem doživel največji kulturno politični šok. Moj predsednik, ki me vodi in mi poveljuje, je navaden bandit z revolverjem v roki! In moj bivši predsednik je prav tako bandit s puško v roki in župan našega glavnega mesta prav tako ter še eden od politikov, ki so zaznamovali naše politično okolje. Vsi štirje so banditi ali kot so jih poimenovali v reviji, ki se piše v slovenskem jeziku in je namenjena slovenskim bralcem, državljanom, so Banda štirih! Vem, da ne bi smel pasti na komercialne trike, vendar se sprašujem, ali je to res higienska demokracija? Zakaj bi me naslovna stran revije tako vznemirila? Kako naj ne bom slabe volje ali žalosten, če mi visoko kvalificiran in cenjen novinar predsednika države zmerja z banditom in ga naslika z revolverjem v roki? Kje je potem tu šport? Kje kultura? Kje pamet?

Je kdo omenil šport? Berem vse o Iztoku Čopu, ki se osamljen donkihotovsko bori proti mlinom na veter in skuša dobiti tisto, kar mu nekako pripada oziroma bi mu moralo pripasti, če bi le ne živel v Sloveniji. Berem tudi o nategnjenih nogometaših, ki so se borili … Za kaj že? Zato, da jih je direktor kluba tako mastno nategnil, da okoli govorijo, da so nabrisani … na suho! Oni se nekako počutijo zdaj tako, kot se večina prebivalcev Slovenije po dvajsetih letih bivanja na svojem. Bi morali zameriti ali koga zamenjati ali ...? Če imamo prostaškega premiera, ki svojega dvanajstletnega sina ne more naučiti lepe košarkarske igre brez psovk in spotikanj, potem je normalno, da so tudi pomembni novinarski uredniki ali direktorji navadnih nogometnih klubov lahko prav taki ali še malce hujši, ker se morajo izkazati, ker nočejo biti neopaženi. Je to res, da se večina Slovencev počuti nategnjena oziroma so se pustili nategovati celih dvajset let? Ne. Ne smem verjeti v to. Če začnem verjeti v to, potem se bom moral odseliti ali vsaj izklopiti. Mali barabini mi ne bodo krojili lepih dni in praznovanj. Če gre verjeti tistim, ki svet vidijo lepše, potem sem prepričan, da bodo prišli časi, ko bomo rekli, da je Slovenija tisto, kar predstavlja na svetovnem zemljevidu. Slovenija je marljiva punca, ki bo z leti postala mamica svojemu narodu, potem še babica in potem spomenik, ob katerem bomo častili imena marljivih, zaslužnih Slovencev in ne slovenceljčkov. Slovenija je dvajsetletna lepotica, za katero se obračajo vsi mimoidoči. Večina jo ljubi zaradi njene lepote, marljivosti in prihodnosti. Ljubijo jo tudi zaradi sposobnosti preživetja takrat, ko jo oblegajo barabini, ki ne vidijo dalj od svojega požrešnega gobca. Slovenija si zasluži, da za svoj praznik vidi plapolajoče zastave in optimistične poglede. Mi, ki se najraje ukvarjamo s športom, vedno pravimo, da bi država morala dihati tako, kot je dihala dvakrat: prvič, ko so šli nogometaši na svetovno prvenstvo, in drugič, ko so šli nogometaši na svetovno prvenstvo! To ni bilo evforično stanje, to je bil dokaz, da imajo Slovenci radi Slovenijo in ne samo nogomet … Le ogenj je treba v njih prižgati!