Športna zveza Jesenice dočakala abrahama

Leta 1961 je bila na Jesenicah ustanovljena Občinska zveza telesnokulturnih organizacij Jesenice (OZTKO).

Zveza je združevala vse športne organizacije v občini Jesenice (od Rateč do Rodin). Na republiški ravni je takrat deloval ZTKO Slovenije, ki je bil povezan v jugoslovansko zvezo (SOFK: Savez organizacija fizičke kulture Jugoslavije). Vzporedno s SOFK pa je že takrat deloval tudi Olimpijski komite Jugoslavije. V prvih letih nastanka OZTKO Jesenice je zveza imela velik pomen, ker je imela nalogo razdeljevati sredstva za dejavnost športnim društvom v občini, kreirala je športno politiko v občini, združevala društva in jih zastopala v dialogu s takratno oblastjo, hkrati pa je imela nalogo spodbujati in organizirati športno rekreativno dejavnost v občini. Prvi predsednik OZTKO Jesenice je bil Berti Brun, sekretar pa Rafael Šoberl. Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z razvojem samoupravljanja ustanovili Samoupravne interesne skupnosti (SIS-e), je OZTKO prvič padla v nemilost. Ustanovljena je bila Telesno kulturna skupnost, OZTKO pa je postal pravzaprav kar Zbor izvajalcev telesne kulture. Vseeno pa je bila takratna oblast še toliko pametna, da je dodelila ZTKO-ju področje množične rekreacije in športa mladih (šolskega športa). Ob organizacijskih nalogah pa so zveze obdržale tudi kar pomemben glas pri soodločanju o športu v občini. Pod imenom ZTKO je tako zveza delovala vse do leta 1996, ko se je preimenovala v Športno zvezo Jesenice. Z osamosvojitvijo in ustanovitvijo Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Slovenije je ZTKO kolektivno prišel pod okrilje OKS, zato tudi dodatek k nazivu OKS – Združenje športnih zvez. Športna zveza Jesenice je tako tudi od vsega začetka članica krovne slovenske športne organizacije. Z ustanavljanjem javnih zavodov za šport in različnih agencij so se občinske športne zveze marsikje tudi ukinjale (odvisno od lokalnih oblastnikov). Na Jesenicah nam je po ustanovitvi Zavoda za šport Jesenice uspelo najti razumno rešitev, tako da je sodelovanje dobro. Tako kot drugje v Sloveniji tudi pri nas ostajajo še nekatere dileme, vendar trenutno Športna zveza Jesenice združuje 28 društev in 16 sekcij. Glavna področja delovanja so šport mladih (medobčinska šolska športna tekmovanja), sodelovanje z vrtci in rekreacijska tekmovanja. Prav tako se Športna zveza vključuje pri imenovanju predstavnikov športa v Svet zavoda za šport in različne komisije in daje mnenja in sugestije pri pripravi dolgoročnih programov na področju športa v občini. Je pa Športna zveza Jesenice sedaj že drugi mandat (peto leto) nosilka regijske pisarne Olimpijskega komiteja – združenja športnih zvez Slovenije, kar je lepo priznanje .Ne nazadnje je malo organizacij delujočih na Jesenicah, ki bi imele regijski pomen. Športna zveza Jesenice sedaj že nekaj let podeljuje najvišja občinska športna priznanja športnikom in športnim delavcem. To je pomembno predvsem zato, ker pri odločitvah o nagrajencih nikoli ni različnih političnih interesov.

 

Skratka, čeprav nekateri še vedno menijo, da bi morali Športno zvezo Jesenice ukiniti, je dočakala abrahama. Športni delavci, ki delujemo v zvezi, se trudimo, da delujemo v korist športa v občini. Z zmerno politiko in voljo do dogovarjanja z vsemi vpletenimi v športna dogajanja nam za zdaj uspeva ohranjati pomembno in enakopravno vlogo v občini, regiji in v okviru krovne organizacije. Skupaj z društvi, kolektivnimi člani zveze, doživljamo težke čase, morda najtežje v zgodovini slovenskega športa. Mimo dejstva, da še nikoli po drugi svetovni vojni šport ni bil v tako težki situaciji, ne moremo. Delno je za to kriva recesija, delno pa tudi do športa neprijazna birokratska zakonodaja, ki ne motivira sponzorjev in donatorjev za vlaganje v šport. Podjetja se vedno težje odločajo za vložek v šport. Morda bo novi nacionalni program športa, ki bi že zdavnaj moral biti poslan v parlament (stari je bil sprejet do leta 2010), prvi korak k izboljšanju razmer v športu. V osnutku je bilo kar nekaj dobrih rešitev, kako pa se bodo odločali poslanci, se pri nas žal nikoli ne ve.

 

Branko Jeršin