Stiki otrok po razvezi staršev (3)

Najbrž lahko pripišemo tradiciji, da veliko ljudi misli, da smo mame boljše pri vzgoji kot očetje. Zato mi je vedno hudo, ko slišim zgodbe o tem, kako se morajo očetje boriti za to, da bi otroci ostali pri njih. Zmoti me, ko katera izmed mater trdi, da je otrok njen, da je prišel iz nje in ji bolj pripada kot očetu. Otrok kot lastnina ne pripada nikomur, prevečkrat pa se z njim res dela tako. Vsak že v času skupnega bivanja pokaže, koliko mu je mar za otroka, kako odgovorno jemlje starševstvo in na kakšen način vzgaja otroka. To bi vsekakor moralo biti eno izmed meril za stike po razvezi, saj iz tega lahko sklepamo, kako bo naprej. Težko je trditi, da bo po ločitvi vse drugače in da bo eden izmed staršev začel drugače vzgajati. Ljudje se ne spremenimo kar čez noč. Je pa res, da imamo različna merila za to, kaj je dobra vzgoja, in mnogi moški v tem smislu ne jemljejo vzgoje tako resno kot nekatere ženske. To v praksi pomeni, da nimajo velikih didaktičnih in vzgojnih načrtov in zanje ni problem, če otroku iz nosu visi smrkelj. Vseeno jim je, če otroka pustijo pri babici, namesto da bi z njim igrali nogomet. Tudi za šolo niso tako vestni in naredijo pri njih manj domačih nalog kot pri mamicah. Ne govorim za vse moške, da ne bo pomote. Vse to ima svoje prednosti in slabosti. Na hitro bi lahko rekli, da so to neprimerni očetje, ki ne znajo z otrokom in jim ni mar, kako je z otrokom. Pozitivna stran tega pa je, da ne razpravljajo veliko o vzgoji, ampak otrokom bolj dopustijo, da živijo skupaj. Pa čeprav to včasih pomeni formulo ena do poznih ur, pomfri in hrenovke in premalo oblečenega otroka. Nekako moramo razumeti, da je moško pojmovanje vzgoje pogosto drugačno od ženskega in da v tem pravzaprav ni nič tako slabega, kot bi želele prikazati nekatere prizadete mame. Če bi to potekalo v družini, bi se zadeva uravnovesila in ne bi bilo tako moteče kot takrat, ko potiho ali naglas poteka tekmovanje za to, kdo je boljši starš.