Šepetalnica za veter (52)

In res je Sergej dočakal jutro, sedeč za mizo; ravno je pričel toniti v lahen dremež, ko ga je Peter Rajnik potrepljal po rami. "Fant, spravi se v posteljo," mu je dejal, blagost je bila v njegovem glasu - saj ni bilo težko razumeti, da je moški prišel do konca svojega potovanja. Pa ga ni zanimalo, gostilničarja, kakšen zaklad je našel. Dovolj je bilo, da je videl ogenj v njegovih očeh. Sergej se je samo nalahno zamajal, ko je vstal od mize, prečuta noč je vendarle imela posledice. Če je bila duša osvobojena, še ne pomeni, da telo ni bilo utrujeno. Počasi je premikal noge, kot da so obtežene s svincem. Ko se je vzpenjal po stopnicah, se je na hodniku nehote oprijemal stene in kot za šalo potolkel po vratih sobe. Izpod stisnjenih prstov je izvabil ritem bolera, Varja se še gotovo spominja, kaj to znamenje pomeni, se je namuznil. Pričakoval je, da bo iz notranjosti zaslišal premikanje, punca je vedno zgodaj vstajala, cenil je to zagnanost, zaradi katere je ponavadi izvajala telovadne vaje, kadar se je on še nemirno obračal na postelji in se s težavo komaj prebujal. Toda ko je vstopil v sobo, ga je čakalo presenečenje. Ne samo, da ni bilo Varje nikjer, izginila je tudi njena prtljaga. Na mizi je ležal preganjen list, na katerem je bilo napisano njegove ime. Segel je po njem, ga zmečkal in vrgel v koš. Le zakaj neki naj bi še enkrat prebiral tisto, kar je bilo že tolikokrat izrečeno in do takrat nikoli storjeno. Lahko bi mu prizanesla vsaj s poceni dramatiko, njeno izginotje naj bi ga pretreslo ali kaj. Če bi imela kaj soli v glavi, bi lahko vedela, da mu je njen odhod prinesel olajšanje, se je pojezil sam pri sebi. Na kraj pameti mu ne pade, da bi jo zdaj kot obseden poskušal priklicati, da bi preveril vsaj to, kako se misli vrniti domov. Njena volja, njen svet. Zaradi njega se lahko zdajle plazi po vasi, ogleduje čevlje mimoidočih, zaman išče lesene cokle ali gojzarice, ki se bodo udirale v sneg. Najbrž se je na vrat na nos odpeljala do letališča, preklinjala svojo in njegovo nespamet. Tudi prav. A nekaj škodoželjnosti je bilo vseeno v njem, ko se je namesto v posteljo raje spravil pod tuš in si nehote začel prepevati pesem žanjic. Prav tisto, ki je tolikokrat pozvanjala v njem z dedovim hreščečim glasom. Tudi s tem smo za vedno opravili, je zadovoljno pomislil, ko se je preoblekel in se odpravil na zajtrk. Prečuta noč gor ali dol, zunaj je vendar prelep zimski dan, sneg je prenehal naletavati in prvi žarki so snežno odejo spremenili v bleščečo preobleko. Še zadnjič grem do kapelice, se je odločil. Konec koncev ji dolguje zahvalo. Pa ne samo njej. Ni mu samo to srečanje pomagalo pomesti s preteklostjo. Niti ni bil to gostilničar Peter Rajnik s svojimi zgodbami. Ali brskanje po davnih skrivnostih ljudi, za katere je slišal prvič v življenju. Ne, svojo osvoboditev dolguje nekomu, na kogar vse doslej na tak način ni niti pomislil. Ona, Katarina, ga je vendar pripeljala do točke, ki je ležala v tem dnevu. Do tega trenutka, ko razmišlja o tem, s kakšnim izgovorom naj jo obišče. Saj mu je kot mimogrede navrgla, kje jo lahko najde. In najbrž ne brez razloga. Ne bo se tako kot ob prvem srečanju sam in po kolenih plazil po poti do kapelice, kot da dela pokoro. Njegovo preteklo dejanje se mu v luči novih spoznanj ni zdelo samo podobno norosti. Zdaj ga je imel za poniglavo patetiko. Le z dvignjeno glavo se lahko pokloni spominu nekdanjih ujetnikov, katerih zgodbo je končno sprejel drugače in nič več ovešeno z lastnimi blodnjami. In tako je tudi prav. (se nadaljuje)