Najlepši spomini na fička

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Jani Trček letos ne nastopa več v reliju, a pravi: "Dirkači smo kot zasvojenci. Avto imam doma in čaka na boljše čase."

Jani Trček je znani slovenski voznik relija. Leta 2007 se je po desetih letih premora znova vrnil na tekme državnega prvenstva in vnovič okusil tudi slast zmage. Vrnitev je trajala tri sezone. Letos 49-letnega dirkača iz Zavrha pod Šmarno goro ni več med aktivnimi vozniki relija.

Ali to pomeni konec vaše relijevska kariere?

»To še ni dokončna odločitev. Dirkači smo kot zasvojenci. Ko začneš dirkati, zelo težko končaš. Je pa res, da ko pridejo težave v življenju ali v poslovnem svetu, se jih moraš lotiti. Reli je tista stvar, ki sem jo dal v teh kriznih časih z odgovornostjo na stran. Moja odločitev je torej povsem finančnega značaja. Pa ne zaradi finančnega vložka. Tega bi še lahko zmogel. V glavi imam polno glavo še drugih stvari. Težko pa je reči, da to pomeni konec. Poglejte na primer Sainza. Je tri leta starejši od mene, pa še vedno vozi med najboljšimi.«

Reli je drag šport. Koliko stane sezona?

»Kdor se želi peljati vsaj med prvih pet v katerikoli državi, je to velik finančni zalogaj. Ne gre, da bi malo tukaj sam naredil, pa bo ta pomagal in tako naprej. Avto zahteva svoje vzdrževanje. Sezona z avtomobilom, kot ga imam, gre za Mitsubishija Lancerja evo 9, stane nekaj manj kot sto tisoč evrov. Če navedem primerjavo: za svetovno prvenstvo je za en avto samo na dirko potrebnih milijon evrov. To so ogromni zneski.«

Spomini na kariero so verjetno zelo lepi?

»Na vse, kar je povezano s športom, imam vedno lepe spomine. Še vedno se navdušujem nad relijem, čeprav ne vozim. Imamo svoj klub, Rally društvo Beja šport, in dva tekmovalca tekmujeta v državnem prvenstvu. Pomagam s svojim znanjem, kolikor se le da. Sovoznica pri enem izmed teh dveh tekmovalcev je tudi moja hčerka. Stara je 22 let in vozila je tudi že na prvenstvu Porsche.«

Kateri pa je najlepši spomin?

»Moja relijevska kariera se je začela leta 1984 in najlepši spomini so še vedno tisti iz prvih let, ko sem dirkal še s fičkom. Na eni izmed dirk za evropsko prvenstvo v nekdanji Jugoslaviji, ki je trajala tri dni, sva bila med 130 udeleženci skupno osma. To so lepi spomini. Vsaka sezona je bila po svoje lepa. Vmes je bil cel kup pripetljajev, prevladajo pa potem tisti dobri. Najtežje je, ko te zapusti sreča, ko ne gre.«

Kaj štejete za največji uspeh?

»Rezultatsko to, da sem bil prvak srednjeevropske cone in državni prvak. Zame pa je največ, da sem bil in še vedno sem v tem športu.«

Koliko sovoznikov ste zamenjali?

»Šest.«

Sami moški?

»Ne. Prvi je bil moški. Skupaj sva vozila gokart. Oba sva bila lahka, kar je bilo pomembno, ker sem vozil fička. Res sva bila suha. Druga je bila sovoznica, moja sedanja žena. Potem so bili še štirje moški, najdlje Mitja Česenj. Od leta 1994 skorajda vedno.«

Se ženske na sovoznikovem sedežu dobro obnesemo?

»Ženske ste najbolj rojene za to. Se ne zmotite, ste natančne. Tudi v svetovnem prvenstvu je veliko sovoznic, pri nas pa niti ne. Tudi z Mitjem zelo dobro sodelujeva, ker ni popolnoma nič tehnični tip. Je pisarniški molj, kot temu pravimo. Če je sovoznik tehničen tip, je to problem. On gleda, kako voziš. Dobremu vozniku je zelo težko biti sovoznik.«

Najboljši avto, ki ste ga imeli?

»Tisti, ki je prvi, je vedno obsojen na to, da ima najboljši avto, pa če ga ima ali ne. Najbolj pri srcu mi je še vedno ostal Ford Escort Cosworth skupina A. Če pa rečem najhitrejši, je pa trenutno Mitsubishi, s katerim sem dirkal lani. Nisem ga prodal in ga za zdaj tudi ne bom. Je doma. Hčerkama sem obljubil, da bomo šli na dirkališče, tako da ga bomo zapeljali malce ven iz garaže.«

Brez bencinskih športov pri vas ne gre. Vrgli ste se v starodobnike?

»To mi je bilo že prej pri srcu. Prisoten sem bil pri starodobnih motorjih. Potem pa se mi je ponudila priložnost in kupil sem zelo iskanega Porscheja 911 letnik 1969 ter ga restavriral. Izdelanih je bilo samo sedem avtomobilov tega tipa. Skušal se bom udeležiti čim več dirk. Na dveh sem že bil.«

Gre pa počasneje kot v reliju?

»Najhitrejša hitrost, ki sem jo dosegel na reliju, je 225 kilometrov na uro. Končna hitrost tega starodobnika pa ni nič kaj manjša. Je kar konkurenčen avto, kar so pokazala tudi testiranja v Nemčiji. To je še tisti pravi reli avto, glasen, agresiven, trd, ni elektronike. Je čisto druga zgodba. Potreboval sem tri leta, da sem po desetih letih reli premora osvojil avto z novo tehnologijo, sedaj pa znova potrebujem nekaj časa, da se privadim na tega starodobnika.«

Cilji so torej trenutno usmerjeni predvsem v starodobnike?

»Trenutno so cilji res predvsem v tem, vrnitev v reli pa ni zaključena zgodba. Avto je doma in čaka na boljše čase.«