Dirka s samim sabo

Kdor je pomislil, da samo športniki tekmujejo, se je zmotil. Tekmuje vsakdo, ki hodi v službo. Večina tekmuje s samim sabo, da bi si dokazali, da zmorejo zaslužiti tisto plačo enkrat na mesec. Spet drugi tekmujejo, da bi sebi in drugim dokazali, da zmorejo to, kar se pričakuje od njih. Pred kratkim mi je znani kranjski slikar celo zaupal, da je slikanje gromozanski izziv. Vsakič, ko obtiči pred belim platnom, se vpraša, kako dobro mu bo uspelo in kako se bo izziv končal. Medicinska sestra je dejala med svojim delom, da se trudi narediti tisto, kar se od nje pričakuje, da so zadovoljni ljudje njena nagrada … Če pomislim bolje in natančneje, vsi za nekaj tekmujemo. Torej, če ste mislili, da niste športnik ali športni rekreativec, ker se ne obremenjujete fizično, ste lahko samo »umski« rekreativec, torej take sorte človek, ki ima vedno v mislih, da bi bil dober, boljši, najboljši v tistem, kar počne. Nekateri ljudje, na primer kolesarji, pa tekmujejo in fizično in umsko. Lep primer sem doživel na letošnji Franji. To še zdaleč ni nedeljska vožnja s kolesom po čudoviti deželi, ampak je predvsem dirka. Dirka s samim sabo ali dirka s časom ali dirka proti konkurentom. Skratka, Franja je kolesarska dirka in je že zdavnaj zgubila svoj čar »pomaganja« pomoči potrebnim.

Na startu sem se pojavil zato, da bi prijatelju pomagal doseči čas treh ur in petinštirideset minut. Glede na njegovo formo to ne bi smelo biti težko. Bil pa sem zadovoljen, da sem na Franji zato, da pomagam, pa čeprav zato, da se nekdo pelje najhitreje, kar lahko. Nekaj minut in kilometrov kasneje, sredi vrhniškega klanca, je počilo in sredi ceste je obležal kup človeških teles, pomešanih s polomljenimi kolesi. Nastal je pravi kaos. Nekateri so se na asfaltu zvijali od bolečin, nekateri so iskali vsak svoje kolo, nekateri pa so na ves glas preklinjali tistega, ki so ga določili za krivca padca. Stal sem poleg in iskal tistega, ki bi utegnil potrebovati mojo pomoč. Mladenič, ki je ležal na cesti, je stegnil roko proti meni, da bi mu pomagal z asfalta v travo, a je nisem dosegel, ker me je nekdo od zadaj odrinil in zraven zavpil: Pejmo, pejmo, pusti ga, saj se bo sam pobral. Gremo, kaj čakaš, sami so si krivi za padec, kaj pa se gnetejo spredaj, če se ne znajo voziti … Zadaj so tako pritiskali, da sem moral na sedež in se odpeljati naprej. Ni bilo možnosti priti več do nesrečnega mladeniča na asfaltu. Zapomnil sem si številko besnega kolesarja, ki me je porival in odrival od nesrečnika. Ves čas je bil tam, kjer sem bil jaz. Videti je bil grob, neustrašen in z vsemi čutili v dirki. Napet je bil kot struna in jasno se je videlo, da kuri zadnje zaloge moči. Nekje pred Vodicami je popustil in izgubil sem ga iz obzorja. V cilju sem stal naslonjen na kolo na mestu, kjer sem nekako slutil, da ga bom spet videl. Ne vem, kakšna slučajnost mora biti, da se izmed štiri tisoč kolesarjev pred moje noge zgrudi ravno tisti, ki se mi je nekako zelo zameril med dirko. Povsem izčrpan se je zgrudil s kolesa na travo, v senco, kjer sem stal in mirno pil iz bidona. Kot ubogi, lačni in žejni psiček me je prosil za vodo. Pogledal sem ga, spil še dva požirka iz moje plastenke, preostalo tekočino pa sem zlil v travo tik ob njegovih nogah. V tistem trenutku me je prepoznal in z izbuljenimi očmi začel zmerjati z živalskimi imeni. Nasmehnil sem se mu in mu dejal, da si je sam kriv, kaj pa gre dirkat, če pa je v cilju povsem uničen … Česa tako podlega nisem še nikoli storil v življenju. Nisem pa si znal odgovoriti, zakaj sem v enem dnevu postal tak, kot je večina, ki pridejo podirat časovne rekorde na Franji. Franja bi se obrnila v grobu, če bi vedela, kako se je izjalovilo njeno delo. Kdo je komu sploh še pripravljen pomagati, če ne trpin sotrpinu … na kolesu?

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / sreda, 22. julij 2009 / 07:00

Kranj želi obrtno cono

V Hrastju naj bi gradili obrtno poslovno cono, ob vzhodni obvoznici nove trgovine, v nekdanjih Gorenjskih oblačilih naj bi dobila mesto zdravstvena dejavnost ...

Objavljeno na isti dan


Kultura / sobota, 2. avgust 2008 / 07:00

Glasbena delavnica v Magušarjevi hiši

Poletne prireditve v Magušarjevi hiši na Linhartovem trgu se nadaljujejo tudi v avgustu.

Prosti čas / sobota, 2. avgust 2008 / 07:00

Radijski vrt spet oživel

Tudi v letošnjem poletju na vrtu Radia Kranj pripravljajo Petkova vrtnarjenja. Doselj so gostili Vesele svate, Franca Pestotnika - Podokničarja, Matjaža Smodiša, Tadejo Brankovič Likozar ...

Prosti čas / sobota, 2. avgust 2008 / 07:00

Najbolj barvit svetovni festival

Po odru se je v treh dneh sprehodilo več kot tristo poslikanih teles iz 43 držav vsega sveta. Martuljčanka Alenka Peternel se je znašla med najboljšimi.

GG Plus / sobota, 2. avgust 2008 / 07:00

Kaj hoče pederetka od mene?

Zdaj tudi javnost ve, da je pisatelj, ki se je dolgo "skrival" za psevdonimom Gojmir Polajnar, v resnici Boris Pintar, doma iz Poljan nad Škofjo Loko, živi v Ljubljani. Pogovor z njim je nastal ob izi...

GG Plus / sobota, 2. avgust 2008 / 07:00

Tišina je povsem običajen pogovor

Andreja Valtanen, v Kranju jo bolj poznamo po njenem dekliškem priimku Rakovec, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomirala iz grafičnega oblikovanja, skupaj s sošolci je za izdelavo c...