Veliki požar v Žabnici

Odlomek iz članka Antonije Šifrer Veliki požar v Žabnici, napisala ga je leta 1982, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

22. januarja 1883 je v Žabnici izbruhnil velik požar. Strehe so bile takrat krite s slamo, gospodarska poslopja so bila lesena. Pogorele so hiše pri Lencu, Anžicu, Bonceljnu, Grogcu, Jernaču in Maticeljnu. Požar je bil podtaknjen, zaradi neugodnega vetra je povzročil veliko škodo.

Bilo je 22. januarja 1883, ko je izbruhnil v Žabnici velik požar, v katerem je zgorelo veliko hiš in gospodarskih poslopij. Letnico, mesec in dan sem dobila v starih dokumentih fare Stara Loka; pripovedovali so o požaru že moji predniki in druge priče požara, ki te strahote niso mogli pozabiti do konca življenja.

Bil je hladen dan, vlekel je močan severni veter – gorenjc. V gostilni Pri Kmetu so bili zbrani vaščani in so bili dobre volje. Ta hiša je stala ob cesti, ki pelje skozi Žabnico v tistem delu, kjer je bil oster ovinek ceste proti Kranju. Hiše pri Kmetu ni več, saj so jo leta 1937 ob popravilu ceste podrli. Namesto nje so v bližini zgradili Kozincovo hišo.

Bilo je pozno zvečer, gostje v gostilni so bili že okajeni. Med njimi je bil Lorenc Javh, rojen 5. avgusta 1857, po domače Ratinkov s Šutne. Bil je bolj »kratke pameti«, kot so takrat dejali. Vaščani so se začeli iz njega norčevati, kar ga je zelo užalilo. Okrog pol enajstih je zapustil druščino in se odpravil domov. Šel je po stezi, ki je peljala ob potoku Žabnica tik za gospodarskimi poslopji proti brvi čez potok pri Rahonču, potem po brvi čez potok Gabrovco pred izlivom Gabrovce v Žabnico, tik za Kržajevim gospodarskim poslopjem. Šel je mimo Lenca, kjer so imeli na koncu gospodarskega poslopja naložene butare – in Lorenc jih je zažgal.

Pri močnem severnem vetru se je ogenj hitro razširil. Takrat so bile vse strehe krite s slamo, gospodarska poslopja so bila vsa lesena. Spominjam se, kako so pripovedovali očividci, da je močan veter nosil cele šope goreče slame po zraku; goreti je začelo prej pri tretji hiši južno od Lenca kot pri prvih dveh sosedih. Pri Lencu je pogorelo vse, tudi hiša; tudi Anžicova bajta, ki je stala nižje od Lencove hiše. Pri Bonceljnu je zgorelo gospodarsko poslopje, ostala pa je lesena hiša, ki je stala bolj proti vaški poti. Pogorelo je vse pri Grogcu, tudi hiša. Pogorelo je vse pri Jernaču, tudi streha na zidani hiši. Pogorelo je vse pri Maticeljnu.

Takrat še ni bilo veliko gasilskih društev, bili so sicer gasilci v Škofji Loki in Kranju, vendar ni nobenih pričevanj, da bi kdo od njih prišel gasit.

Med divjanjem ognja so ljudje zlezli na strehe in jih pokrivali z mokrimi rjuhami, drugi so s škafi prinašali vodo in gasili – kar pa ni ob močnem vetru veliko pomagalo.

Požar je prišel gledat tudi upokojeni župnik Lovro Rožman, ki je bil ekspozit v Žabnici v času od 24. aprila 1871 do 26. julija 1893 (takrat Žabnica še ni bila fara). Vprašal je, če je kakšen človek v ognju; ko so mu odgovorili, da nobeden, je vzel iz žepa majhno knjižico in pričel brati iz nje. Takrat pa je severni veter pojenjal, pričela je vleči burja; plameni so se začeli valiti proti Dorfarjem, prav tako dim. Ker pa takrat ni bilo v bližini nobenih hiš, se naprej ni nič več vnelo. Vsi ljudje so govorili, da je gospod Lovro zagovoril ogenj – torej vraža – toda takrat nikogar od njih ne bi mogli prepričati, da on ni zagovoril ognja in vetra.

Lorenc Javh, ki je zažgal butare, je tekal sem ter tja in vpil: »Ljudje božji, pomagajte, gasite, gasite!« Njegovo obnašanje je bilo sumljivo, takoj so prišli orožniki in ga pričeli zasliševati. Takoj jim je povedal, kako je bilo. Zaprli so ga, vendar so ga kmalu izpustili iz zapora, ker so ugotovili, da ni toliko priseben, da bi doumel, kaj lahko nastane iz take stvari, kot jo je on naredil. Po vsem tem je zelo žaloval, rekli so, da je tri leta za tem, 5. februarja 1886, od žalosti umrl.

Njegov oče Gašper Javh in njegova mati Mica, rojena Porenta, sta imela šest otrok, vsi so še majhni umrli, razen Lorenca. Ko je še ta umrl, sta ostala starša sama. Mati je umrla leta 1896 in oče je ostal sam. Nekaj let pozneje je prodal zemljo sosedom, hišo pa Janezu Plestenjaku, ki je bil zidar in je prišel s Črnega Vrha pri Polhovem Gradcu; poročil se je 1898. leta s Franco, rojeno Krek, Močeradnikovo od Sv. Barbare v loških hribih. Plestenjak je prišel na Šutno leta 1900, leta 1902 je lesena hiša pogorela, nakar je sezidal novo, ki še stoji. Tu so se rodili sedanji Plestenjaki, po domače Ratinki. Oče Gašper se je odselil in umrl v Novi cerkvi pri Jesenicah. (se nadaljuje)