Stiki otrok po razvezi staršev (2)

Še največjo korist imajo tisti otroci, katerih starši se med seboj znajo in hočejo dogovoriti o stikih, ki so najboljši za vse vpletene, v ospredje pa so postavljene potrebe otrok. Kar v praksi pomeni, da ni nobene razlike med očetom in mamo, kar se tiče zanimanja in skrbi za otroka. Ne more biti vprašanje, pri katerem je otroku boljše, ker mu je dobro tako pri enem kot pri drugem staršu. To pomeni odgovorno starševstvo, ne pa takšno, ki ga igramo kot monopoli, takrat ko imamo za to interes in čas. Biti starš samo takrat, ko nekomu to ustreza, pomeni nezrelost in s takšnim staršem otrok nima skupne prihodnosti. Pri stikih upoštevamo starost otoka, njegove navade, sposobnost prilagajanja, urnik prostočasnih dejavnosti in vse tiste malenkosti, ki otroku ponujajo varnost in občutek, da je doma. Če začnemo pri starosti, je logična razlaga, da potrebuje dojenček drugačen pristop kot starejši otrok in zato imajo njegove potrebe prednost pred željami staršev. Spanje, počitek, hranjenje, nega so osnovne dejavnosti, ki jih je potrebno nuditi dojenčku. Stalnost osebe, ki skrbi za dojenčka, je večjega pomena, kot želimo v takšnih situacijah videti. Tudi prostor in ostalo okolje je bolj važno pri dojenčku kot kasneje, ko je otrok že sposoben večjega prilagajanja. Otroci niso mački, da bi jih lahko kar prestavljali sem ter tja. Stalnost pomeni varnost in zato je bolje razmišljati o stikih v istem okolju kot pogosto menjavanje okolja. Res se otroci ne pritožujejo nad tem, vendar velike koristi nimajo. Kvečjemu se počutijo »nekje na poti« med enim in drugim staršem, niso pa ustaljeni, kar se lahko kasneje pokaže kot minus pri tem, da se ne znajo ustaliti in begajo sem ter tja. Starš, ki prihaja in odhaja, je vsekakor boljša izbira kot vsakodnevno menjavanje okolja. V realnem svetu je to seveda veliko težje uskladiti, kajti večina ločenih se rajši grize, kot pa gleda drug drugega še naprej. Kaj s tem sporočamo otroku, je že druga zgodba. Zmotno je mišljenje, da smo mame boljši starši kot očetje, kajti to lahko sodimo samo od posameznega primera, nikakor pa to ni več trditev, ki bi veljala za vse.