Se razumemo?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. junij 2011 / 06:00

Ker so to nedeljo binkošti, obudimo najprej spomin na svetopisemski prizor, v katerem se Sveti Duh na 50. dan po veliki noči spusti na Kristusove apostole. »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2,1-3) V čem je bistvo tega dogodka? Po mojem gre za intervencijo duha, ki hoče, da bi vsi ljudje, ne glede na razlike v jezikih in nraveh, dojeli eno in isto, univerzalno sporočilo. Tako je bilo tistega dne pred skoraj 2000 leti in tako je tudi danes.

V Sloveniji pa imamo o binkoštih 2011 ravno obratno situacijo: vsi govorimo in razumemo isti jezik, duha oziroma duhovnega sporočila, ki bi nam bilo vsem skupno in bi ga vsi razumeli, pa ni. Pred 20 leti, ko se je rojevala naša država, je takšno sporočilo bilo, viselo je v zraku, kot bi se spustilo z neba, in vsi smo ga razumeli. Kaj se nam je torej zgodilo v zadnjih letih, da se Slovenci v slovenščini ne razumemo več? Kdo je kriv, da je tako? Po diagnozi, ki jo je v Javnem pozivu slovenski politiki zapisal upravni odbor Društva slovenskih pisateljev, so krivi politiki. »Spoštovani politiki, voditelji in izvršitelji - v teh dvajsetih letih ste se polastili vseh možnosti odločanja, mnogi ste svoje položaje tudi zlorabili, vsi ste odgovorni za prihodnost države. Začnite razmišljati o strahu in brezupu, ki vse bolj prevladujeta v deželi, o klimatskih spremembah, ki nas ogrožajo, o nedoseženi enakopravnosti in družbenem položaju žensk in državljanov z drugačno spolno usmeritvijo, o gospodarstvu, ki potrebuje prostost za razvoj in ne nasvetov in vsiljenih kadrov, razmišljajte o kulturi, ki ne potrebuje drugega kot ustrezno spoštovanje, in o šolstvu ter znanosti, ki potrebujeta možnosti za delo brez vedno novih finančnih in drugih pretresov! Začnite se pogovarjati, predvsem pa poslušati med seboj in druge! In začnite že enkrat delovati v javno in ne predvsem v lastno korist! Razmišljajte o tem, da smo državo pred dvajsetimi leti ustanovili zato, da bi jo imeli še dolgo potem, ko vseh nas že dolgo ne bo!«

Sliši se lepo: Začnite se pogovarjati, predvsem pa poslušati med seboj in poslušati tudi nas druge! A kako jih v to prisiliti? So se ti ljudje sploh pripravljeni pogovarjati, prisluhniti še komu drugemu kot tistim, ki jih usmerjajo in od katerih so odvisni? Dvomim. Tudi volitve, ki bodo, kadar bodo, ne bi nič pomagale. Izvolili bi le drugo garnituro iz že znanih starih imen, ki pa ne bi bila v svoji nepripravljenosti prisluhniti argumentom drugega nič drugačna. Poziv DSP je upravičen, a naiven. Živimo v »krizi«, a ta očitno še ni tako huda, da bi v boju zoper njo združili svoje moči. Tudi neke nove moči, ki bi staro pometla in vse postavila na novo, ni na vidiku. Resnici na ljubo si takšne metle tudi ne želimo. Kdo pa bi se šel zdaj še revolucijo.

Ko so dr. Franceta Bučarja, narodnega prvaka in našega gorenjskega rojaka, po nedeljskem referendumu vprašali, kaj meni o predčasnih volitvah, je odgovoril: »Če želijo imeti pretendenti za bodočo oblast prazen prostor, naj to naredijo s t. i. konstruktivno nezaupnico. Če imajo potrebno večino, problema ni, če je nimajo, potem pa naj bodo tiho.« Jasno? Se razumemo? Če ne bo v slovenske politične in duhovne razmere posegel sam Sveti Duh, se nam v našem (ne)razumevanju ne obeta nič novega. Ali pač?