Šepetalnica za veter (50)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. junij 2011 / 06:00

Dnevi so minevali v enoličnem izmenjavanju, v katerem se je mladi Peter po Anžetovi smrti oprijel upanja bolj kot kdajkoli prej. Ni šlo le za to, da je verjel, da se bo vojna končala in da bodo tudi taborišča osvobojena. In se bo on sam vrnil domov. Šlo je za to, da je moral verjeti, da se vse to nikoli več ne bo ponovilo. Apokalipsa se dogaja zdaj, a človeštvu bo dano preživeti, si je govoril, ko je včasih z utripajočim srcem čakal na prva znamenja svetlobe v prihajajočem jutru. Kajti za nočjo je vedno znova prihajal dan. Bog je skozi to trpljenje ponujal možnost, da bodo ljudje potem znali živeti drugače. Zlo ne obstaja zunaj nas. In nevednost nas je pahnila v nesrečo. Tako je premišljeval Peter tudi potem ko se je vrnil domov in imel za dolžnost, da ljudem razlaga svoja videnja o boljšem svetu. Ne, on ni bil eden tistih, ki bi ga bilo sram, da je človek, ker je pomagal nositi žive v peklenske peči. Človek ustvari pekel, a ga lahko tudi uniči. "Malo preveč pridigaš, mladenič. Preveč farški postajaš, s takimi nova oblast noče imeti opravka," so ničkolikokrat moški v drugačnih uniformah od taboriščnih paznikov zalajali v njega, da so ga potem še v sanjah preganjali njihovi obrazi. Pa so nazadnje vendarle zamahnili z roko, ker komu takle fante kaj hudega hoče, samo govoriči kot nesojeni prerok, in sploh ni edini, ki mu je vojna odnesla pamet. Pa je bilo to po Petrovem, in ne le po njegovem, daleč od resnice. Samo videl je več, kot so videli drugi, niso se zaman ljudje obračali k njemu po nasvet še zlasti tedaj, ko je država zasegla tudi njegovo zemljo, da se je odpovedal kmetovanju in se raje oprijel gostilniškega dela. Na zemljo je bil on drugače navezan. Nikomur ne pripada in vsem. A kdo bi se prerekal z oblastjo. Nazadnje je gostišče prešlo v njegove roke, vzel je bil gospodarjevo hčer, ki je vse do zgodnje smrti kazala dovolj razumevanja za njegove besede, čeprav jih je zvesto ohranjala zase. Skupaj z zgodbo o Lužnikovi hčerki in njenem otroku. Pozabil je sčasoma Peter nanjo, kot so bledeli spomini na njegovo mladost in kot je vedno redkeje odhajal na planino, da bi se ob polni luni pogovarjal z lisicami. Zato pa je tem raje dolgo v noč posedel z obiskovalci gostišča, poželjivo vsrkaval njihove zgodbe, kajti noč in pijača sta razvezala prenekateri jezik. Kar ob Petrovem zavzetem poslušanju in sprejemanju izrečenega brez obsodbe ni bilo težko. In spoznal je prenekatero trpljenje, ob katerem se mu je njegovo lastno zazdelo ničevo, spoznal je dovolj, da bi lahko omajala njegova vera, če ne bi bila tako trdno zasidrana v njem. Kar preizkušaj me, je ničkolikokrat po večerni molitvi sam pri sebi nagovoril Boga. Ti si vame položil, kar mi je bilo dano spoznati, in noben skušnjavec me ne bo pretental. Kot da ne bi vedel, zakaj si pošiljal nad človeštvo vojne. Zakaj si vsakemu posamezniku namenil njegovo doto nesreče. Vsak je nosi toliko, kolikor zmore. In hoče. In Bog mu je odgovarjal, Peter ga je znal slišati, pa saj vsakemu odgovarja, a ne zna vsak brati njegovih odgovorov. Lahko zna sveto pisanje na izust, a kamen, ob katerega se spotakne na svoji poti, mu bo razkril več kot vse zapisane besede. Nauči se gledati v zrcalo sveta, mu je govoril Anže tedaj, ko je njegovo telo razpadalo na pogradu in je bil njegov obraz poln svetlobe, ki je božala obraz mladega Petra. Takrat je zaprisegel, da ne bo pozabil tega vodila. Tu je ležala njegova skrivnost, to je bil razlog, zakaj so se ljudje vedno znova zatekali k njemu po pomoč. Najpogosteje po naključju, ki nikoli ni bilo naključje. To je vedel mladi Peter Rajnik in to je vedel tudi starec, ki je z blagim pogledom strmel v obraz Sergeja Goreckega in čakal na trenutek tišine, da mu pove, kako se ga je dotaknila usoda nekdanjega ruskega ujetnika Vasilija. (se nadaljuje)