Moj obraz

»V začetku leta 1940 se je oglasil vhodni zvonec mojega stanovanja na Večni poti. Bil sem sam doma in odprl sem vrata. Pred menoj sta stala Boris Kidrič in Boris Ziherl. S Kidričem se do tistega dne nisva poznala osebno. Poznala sva se s ceste, ne da bi si bila kdaj predstavljena. A kateri Ljubljančan tiste čase ni vsaj na videz poznal drugega Ljubljančana? In Kidrič je bil eden od njih. Z Ziherlom pa sva bila dobra znanca. Rad je razpravljal z menoj o literaturi, o literarni kritiki in o kriterijih, kajti objavljal je od časa do časa knjižne ocene in večkrat je želel vedeti mojo sodbo o tej ali oni od njih. Povabil sem gospoda v svojo delovno sobo, kjer smo udobno sedli okrog prazne mize. Čakal sem, da je spregovoril Kidrič, ki je dejal, da imata s svojim obiskom namen zvedeti od mene, ali bi hotel sodelovati s partijo. Rekel sem: 'Ne samo, da sem voljan sodelovati, temveč si to želim.' Nato Kidrič zelo presenetljivo, toda povsem resno: 'Povejte, prosim, zakaj?' Odgovoriti mi ni bilo lahko. Vendar sem se zbral in pričel: 'Želim si to zaradi tega, ker imam občutek, da je prišel za Slovence usoden čas, ki pa je usoden tudi za kulturo in za človeštvo. V smotrih partije vidim edino pot v novo civilizacijo in v novo popolnejšo, bolj pravično in bolj človeško ureditev vsega življenja. Kot literat nisem politik. Moram pa živeti in delati s skrbjo za človeka, za njegov višji razvoj in s tem za nastanek višje kulture. Svet, ki ga pripravlja partija, je svet brez pošasti zasebne lastnine, ki že tisočletja pači in kvari moralno naravo človeka. Odprava te strahote mora privesti do brezrazredne družbe in do povsem novega človeka, ki bo osvobojen vseh strahov za svoj obstanek in ki bo divjo energijo skrbi za svoj obstoj lahko uporabil in celo moral uporabiti za žlahtnejšo skrb za človeka, za skupnost in za višje oblike osebnega in družbenega življenja. Zato ne samo želim, temveč čutim za človeško in pisateljsko dolžnost sodelovati pri tem velikem poslu prerojenja sveta, ki je hkrati tudi edina rešilna pot za obstoj in za dosego enakopravnosti slovenskega naroda v zboru velikih in ustvarjalnih družin sveta.' Tako nekako sem mogel takrat povsem nepripravljen odgovoriti na Kidričevo vprašanje. Kidrič me je poslušal zelo pozorno in zbrano in me je znova presenetil s priznanjem, ki je bilo več kot laskavo v tistem času. Dejal mi je: 'Tako bi mogel odgovorili tudi Stalin.' Stalin pa je bil v tistem času za marsikoga in tudi zame najvišji izvrševalec vsega tistega, o čemer sem govoril.«

Prebrali smo odlomek iz knjige Moj obraz, izbora odlomkov iz del Josipa Vidmarja (1895-1992), zbrala in uredila jih je njegova hči Živa Vidmar, izdala založba Modrijan. Iz navedenih besed je lepo razvidno duhovno in politično ozračje v zadnjih letih pred 2. sv. vojno. Vidmar tudi sicer poudarja, da je bila takrat na voljo samo ena alternativa – ali fašizem ali komunizem. In treba se je bilo odločiti; pasivno čakati in od strani opazovati, kaj bo, pravzaprav ni bilo mogoče, saj te je dogajanje slej ko prej potegnilo v svoj tok in to je bilo dostikrat slabše od dejavne odločitve. Tisti, ki so se združili v OF, so se v tej težki, a enostavni dilemi odločili za komunizem in zmagali; tisti pa, ki so šli v kolaboracijo z nacifašizmom, so padli skupaj z njim. Tako je bilo in tega za nazaj ni mogoče spremeniti.

Kidrič in Vidmar sta pred vojno verovala v Stalina, ki pa so ga nekateri že takrat videli drugače. Prav v tistem času sta sedela Vidmar in Rihard Jakopič v ljubljanski kavarni. Pa pokaže kritik velikemu slovenskemu slikarju celostransko fotografijo Stalina v italijanski ilustrirani reviji in ga vpraša: »Kaj bi vi rekli o tem obrazu, mojster?« »Potegnil je molče sliko k sebi in si jo jel ogledovati. Ogledoval si jo je nenavadno dolgo in z izredno napeto pozornostjo. Čez dolgo časa jo je molče odložil. Bil sem zelo radoveden. 'No, kaj pravite o tem obrazu?' Pogledal me je in mi nekako nerad odgovoril z eno samo besedo: 'Zločinec.' Zgrozil sem se … Nisem mu hotel ugovarjati in sem nemo strmel vanj, ker nisem mogel, nisem smel sam pred seboj sprejeti njegove sodbe. Toda pozabil je nisem nikoli …« Po različnih pogledih na Stalinov obraz in po znamenitih Vidmarjevih Obrazih (izšli 1979 in 1985) smo torej zdaj dobili še Vidmarjev obraz. Z njegovimi lastnimi besedami ga je portretirala njegova hči. Hči seveda ne more pisati kritičnega portreta svojega očeta. Tega še čakamo, saj gre za eno osrednjih slovenskih osebnosti 20. stoletja. Dobro bi bilo kdaj dočakati monografijo, kakršno je o Vidmarjevem sodobniku Edvardu Kocbeku lani za isto založbo napisal Andrej Inkret …