Slovenski upokojenci in pokojninska reforma

V Jeseniških novicah z dne 20. maja 2011 zasledimo odločitev predsednika Društva upokojencev Jesenice, gospoda Borisa Breganta, da smo slovenski upokojenci za pokojninsko reformo. Dejstvo je, da je med šeststo tisoč slovenskimi upokojenci ogromno takih, ki imamo odklonilen odnos do pokojninske reforme, in je dokazljivo, da jih je ogromno celo prispevalo svoje podpise, s katerimi smo zahtevali, da se izvede referendum o sicer v slovenskem parlamentu že sprejetem za delavce in upokojence krivičnem zakonu.

In kaj nas moti pri tem zakonu? Prvič se je zgodilo, da je vlada ignorirala socialne partnerje in neusklajeni zakon poslala v parlament. Vlada je nato poizkušala preprečiti referendum s pomočjo ustavnega sodišča, ki pa je presodilo, da se referendum lahko izvede.

 

Pokojnine upadajo že od sprejema prve pokojninske reforme, ki je pričela veljati leta 2000 zaradi zniževanja odmernega odstotka in zaradi od UMAR-ja napovedovane rasti plač, tako da so od leta 2000 do danes pokojnine padle v razmerju do neto plače s 73,2 na 64,7 odstotka. Sindikati in stranka DeSUS so ugotovili, da je treba to razmerje popraviti in vrniti nazaj vsaj na razmerje 72 odstotkov. Nova formula usklajevanja v predlaganem zakonu pa določa, da se bodo pokojnine usklajevale le z upoštevanjem 60 odstotkov povprečne plače in 40 odstotkov življenjskih stroškov. Torej se bodo pokojnine v primerjavi s plačami še naprej zmanjševale. Tudi nove pokojnine se bodo kljub odmerni stopnji 80 odstotkov zaradi podaljševanja obdobja, iz katerega se odmerja pokojninska osnova, znižale za okoli sedem odstotkov. Izračuni kažejo, da bo razmerje med plačo in prvo pokojnino le 60 odstotkov, pri tem pa OECD navaja, da bi za ohranjanje primernega življenjskega standarda to razmerje moralo znašati 70 odstotkov.

 

Varstveni dodatek pri nizki pokojnini ne bo več pravica iz obveznega pokojninsko-invalidskega zavarovanja, ampak socialno-varstveni prejemek, ki ga bo treba državi vrniti s prepisom nepremičnine. In nazadnje: v pokojninski osnovi se upoštevajo zgolj plačani prispevki, zaradi česar bo imelo mnogo upokojencev nižjo pokojnino.

 

Gotovo je, da bi moralo biti štirideset let pokojninske dobe za moške in 38 let za ženske dovolj za starostno pokojnino brez odbitkov, podaljševanje delovne dobe pa gotovo tudi ni v korist zaposlovanju mladih, ki so brez dela.

 

Prispevna stopnja delodajalcev, ki je za polovico manjša od prispevne stopnje delavcev že od leta 1996, je gotovo unikum v Evropi. S tem je bila pokojninska blagajna oškodovana za 8,5 milijarde evrov.

 

Vlada in nekateri ekonomisti napovedujejo, da se bo pokojninski sistem v prihodnjih desetletjih popolnoma zlomil tudi zaradi demografskih kazalcev, saj se bo vplačevanje prispevkov zaradi neugodnega razmerja med delavci in upokojenci izredno zmanjšalo.

 

Dejstvo je, da s ponujeno pokojninsko reformo, pa čeprav delno spremenjeno, oziroma še zaostreno na način, kot ga ponuja vlada, torej samo s krčenjem pravic upokojencev in delavcev, ne bomo rešili ničesar. Očitno so bili naši dedje in pradedje mnogo bolj pametni in prodorni. V tradicionalnih razmerah še v 18. stoletju je delovno prebivalstvo delalo še od zore do mraka, kasneje pa se je zaradi velikega povečanja produktivnosti delovni čas skrajševal in v zadnjih desetletjih se je ustavil pri štiridesetih urah na teden. Če bi danes delali po 12 ur kot nekoč, bi bila brezposelnost gotovo še veliko večja. Dejstvo je, da tehnološke spremembe in robotizacija povečujejo produktivnost dela, ustvarjajo boljša delovna mesta, ne nastaja pa več delovnih mest. BDP in dobički pa rastejo; tu pa je potrebna pravičnejša porazdelitev. Kot trdijo nekateri znani ekonomisti, si mora ekonomska politika namesto skrbi za izravnani proračun za cilj postaviti polno zaposlenost za vsakogar, ki je voljan delati, in to za plačilo, ki zagotavlja dostojno življenje. To naj bi omogočilo skrajševanje delovnega časa, javne investicije v ekološko obnovo in socialna stanovanja, ne pa kombinacija podaljševanja delovne dobe za nekatere in brezposelnost za drugi del prebivalstva. To bi bilo treba narediti v celotni Evropski uniji.

 

Preseneča me, da vlada v tej smeri ne razmišlja, pač pa poizkuša rešiti svoj proračun le s krčenjem pravic delavcev in upokojencev, zato pa grozi in izvaja ceneno referendumsko kampanjo celo z neokusnimi spoti, in to vse z davkoplačevalskim denarjem.

 

Gotovo je, da tako pokojninsko reformo lahko samo odklanjamo, saj je iz napisanega razvidno, da se ponujeni koncept standardom, kot so sociala, dolgoročnost, pravičnost in upoštevanje napredka tehnologije, niti malo ne približa.

 

Anton Stražišar,

predsednik SUS Gorenjske pri ZSSS