Nedelja

Greva na sprehod na hrib. Soparno popoldne, zato sprehajalcev in psov skorajda ni. Pot proti Tilnu nam je domača, prazna je kar nekako nenavadna.

Nenadoma res močan hrup. Ozrem se razprtih oči, kajti zvok je tuj, neznan in res močan. Vrh klanca se pokaže odgovor, motor za kros je in to ne eden. Časa niti ni, saj se spušča proti nama z njemu lastno hitrostjo. Samodejno se uprem, postavim se v bran z gesto, ki sporoča, »Halo? Ustavite!« A časa tudi tokrat ni, saj se pokaže bel škorenj, ki z dobro odmerjenim udarcem odstrani oviro, moža, verjetno še odločnejšega od mene. Izgine prav tako hitro, kot se je pojavil. Za njim z nekaj zamika še eden, to pot brez brce in že izgineta levo proti Hrašam. Midva pa osupla, brez mobitela in brez besed, prav do danes.

 

A je to res naš hrib? »Gozdovi za ljudi« pravijo ob svojem tednu gozdarji, a za katere pravzaprav? Po Zakonu o gozdovih je vožnja v naravnem okolju prepovedana in prav zato verjetno omenjena voznika nista imela ne registracije in tudi ne nobene oznake, po kateri bi ju bilo mogoče identificirati. Čigav smledniški hrib pravzaprav res je? Ali bi se ne kazalo o tem morda kdaj usesti skupaj, se pogovoriti, obnoviti »pravila rabe«? Bomo kot skupnost vedeli in dopuščali, da si vsak kroji svoja pravila igre in pri tem brca druge? Bo učna izkušnja zame zadostna, da se drugič ne bom postavljala po robu v imenu podzavestne zaščite »našega« hriba kot nepisano skupnega prostora? Bom torej odslej molčala in se tiho umaknila, da ne staknem zaušnice? Kdo med nami bo še hotel zaščititi nekaj, kar nam je vsem drago?

 

V bistvu nimam odgovorov, a razmišljam o njih. Tudi zato, da bi bila varna in da bi bili varni vsi.

 

Krajanka Nevenka