Odpreti ali ne odpreti, to je zdaj vprašanje

V nedeljo bomo na referendumu glasovali tudi o noveli zakona o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva. Ta spreminja zakon iz leta 2006, ki je določil, da je arhivsko gradivo represivnih, pravosodnih in nekdanjih družbenopolitičnih organov, nastalo pred letom 1990, dostopno brez omejitev.

Kranj - Direktor Arhiva Republike Slovenije Dragan Matić pravi, da se je v primeru gradiva nekdanje Službe državne varnosti, ki se nanaša na njeno obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost, to izkazalo kot škodljivo, češ da lahko po mnenju pristojnih državnih služb ogrozi nacionalne interese in varnost posameznikov v tujini. »Slovenski nacionalni interes je obstajal tudi pred konstituiranjem prve demokratične skupščine 17. maja 1990. Ko je Demos leta 1990 prevzel vodenje republiške vlade in s tem vodenje službe državne varnosti (SDV), slednje ni v celoti razpustil, saj je bil del takratne obveščevalno-varnostne službe potreben za pripravo in obrambo osamosvojitve Slovenije. Ukinil je le njen notranjepolitični oddelek. Gradivo, ki se nanaša na delovanje tega dela SDV, je prosto dostopno že sedaj. Nova demokratična oblast pa je ohranila vse tiste aktivnosti, ki so predstavljale klasično obveščevalno dejavnost, kakršno izvaja vsaka država. Na ta način so se obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti SDV, ki so se začele v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, nadaljevale globoko v 90. leta, posamezne pa tudi po letu 2000. S temi akcijami je nastajalo tudi arhivsko gradivo. To je celota, saj je nastajalo neprekinjeno in zanj leto 1990 po načelih arhivske stroke ne pomeni preloma. Če je to gradivo po zakonu deloma nedostopno za obdobje po 17. maju 1990, je smiselno, da se enak režim določi tudi za del arhivskega gradiva, ki je nastajal pred tem datumom.

O arhivskih gradivih posebna komisija

Nenadzorovano razkritje tega dela gradiva bi po mnenju predstojnikov SOVA, ki sta jo vodila po sprejetju zakona v obdobju po letu 2006, lahko pripeljalo do ogrožanja interesov države oz. ogrožanja varnosti tajnih sodelavcev, ki so delovali ali morda še delujejo v tem interesu,« pojasnjuje Dragan Matić. Bistvo zakonske novele pa je v tem, da bo sporno gradivo pregledala posebej kvalificirana delovna skupina in ob tem določila režim dostopnosti posamezne zadeve. Del gradiva bo predvidoma odprla, a bo odprtje nadzorovano, tako da ne bo moglo ogroziti interesov nacionalne varnosti, še dodaja direktor arhiva.

Zakonska novela je naletela na silovito nasprotovanje opozicije, ki je sprožila postopke za referendum, češ da nobena demokratična država ne zapira dostopa do arhivov in da s tem naša oblast ne ščiti interesov državljanov, pač pa interese sedanjih in nekdanjih političnih akterjev. Poslanec Branko Grims pravi: »Pahorjeva vlada že od avgusta 2010 nezakonito zapira arhive nekdanje UDBE, vse skupaj se je začelo, ko je želel publicist Igor Omerza narediti zgodovinsko analizo obdobja, ko je UDBA na avstrijskem Koroškem izvajala teroristične akcije. Arhivi bi morali biti odprti, če bi vlada delovala v skladu z akti in vrednotami Evropske unije. Tudi z vsemi glasovi poslancev iz Slovenije je bila namreč v evropskem parlamentu leta 2009 sprejeta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih, ki od držav članic izrecno zahteva, da odprejo arhive tajnih političnih policij totalitarnih režimov (v Sloveniji je bila to VOS oziroma UDBA).« Podobnega mnenja je tudi Ljudmila Novak, predsednica stranke NSi: »Vsa vprašanja, povezana z našo zgodovino, se morajo razčistiti strokovno in verodostojno. Z zapiranjem arhivov ščitimo SDV in UDBO, ki sta bili inštrument za varovanje totalitarnega režima v naši prejšnji skupni državi. S tem ko preprečujemo dostop do arhivov, preprečujemo dostop do resnice o naši preteklosti. Ščitimo pa tudi zločine in krivce za množično kršenje človekovih pravic v totalitarnem komunističnem režimu. V demokratični državi pričakujemo, da bodo imeli znanstveniki in raziskovalci na razpolago vse možnosti za svoje znanstveno delo in da bomo državljani seznanjeni z verodostojnimi podatki iz naše zgodovine.«

V koalicijskih strankah pa sprejeti zakonski noveli pritrjujejo. Tako Stane Boštjančič, predsednik mestnega odbora SD v Kranju, pravi: »Vse države tega sveta imajo arhive in z arhivskim gradivom skrbno ravnajo. Nisem sicer specialist za to tematiko, a po mojem mnenju zdravi pameti nasprotuje, da bi prav vse arhivsko gradivo dali na razpolago vsakomur, ki bi se tega domislil. Gradiva, ki bi lahko ogrozila varnost posameznika ali škodila varnostnim interesom države, ne bi kazalo odpirati javnosti, pa pri tem ne gre za nikakršno politično prikrivanje, kakor sedaj očita opozicija. Menim tudi, da je referendum, povezan z arhivi, politični obračun desnice z levico.«

Dragan Matić iz Arhiva RS še dodaja, da so v želji po argumentirani razpravi pred referendumom poiskali informacije pri arhivskih institucijah nekdanjih socialističnih držav. Uradno so prejeli odgovore iz Češke, Estonije, Hrvaške, Romunije, Bolgarije in Nemčije, na odgovore iz Madžarske, Poljske in Slovaške še čakajo. V omenjenih državah je dostop do obveščevalnega in protiobveščevalnega gradiva bolj ali manj omejen, dostop pa različno reguliran, nikjer pa takšno gradivo ni prosto dostopno.