Pol pa carinik s "kofetom"

Po dvajsetih minutah se je ves zdolgočasen iz bufeta le primajal carinik s kofetom v roki.

Kretensko. Takoj, ko pomislim na tisto mučenje na ukrajinsko-poljski meji, ne morem napisati drugega kot »kretensko«. In verjemite mi, to je light varianta. Čeprav težko in z dolgim nosom, se vendarle zavemo, da smo za naš prvotni načrt, kam daleč na Poljsko bomo prišli, že zdavnaj popušili. Razmišljamo o rezervnih variantah, o kampu čimprej kje na oni strani meje. Če bomo do neke zgledne ure čez, seveda. Takrat še nismo vedeli, da ne bo nič iz tega. Dinamika prehodov čez mejo je klasična – trije avtomobili v pol ure. Vse bolj se nam zdi, da bomo čez šele okrog polnoči, saj je spredaj še kakih dvajset avtomobilov. S tem, da seveda pojma nimamo, kaj počnejo k… Poljaki na meji. Zala bere knjigo Danny, prvak sveta, pravi, da samo tam, kjer je kaj zanimivega, ker, da je knjiga dolgočasna. Tudi sicer je scena prav dolgočasna, punca pa, kot da se je nalezla splošnega stanja tam na mejnem platoju pod vročim soncem. No, sonca je bilo vedno manj, saj se je začelo mračiti.

Aljaž je duhovit in reče, da je tole vse skup prešlo že vse meje … Ha, ha. Sam sem se zamotil s pisanjem dnevnika, vseskozi pa me ima, da bi jih poslal v ku… in jih nadrl kot norce v katerem koli jeziku že, saj je vseeno. Nikjer ni bilo tako brezupno, pa smo na hrvaško-srbski meji čakali dve uri in pol, na moldavsko-ukrajinski tri ure, tu pa po petih urah še ni kazalo, da bomo kaj kmalu preko. Končno le pridemo na vrsto in v postopku ostanemo še kakšno uro. Najprej nas pregleda eden, vzame potne liste in prometno, potem pride firbec past še drugi in za izgovor vpraša po dokumentih, tretji pride s psom na povodcu, ki nas ovohava … in ko smo na meji že več kot šest ur, pride še zadnji. Iz bufeta s kofetom v roki. Ej, jajca bi mu odtrgal. Očitno smo samo še njega čakali.