Strelski jarki

Kolovrat - Kuk (1243 m) - Dolina reke Soče je zaznamovana z ostalinami strahotnih bojev, ki so se pred skoraj sto leti dogajali na slovenskih tleh. Spomin in opomin je prisoten na vsakem koraku; ne glede na nadmorsko višino.

Tokrat nas bo pot ponesla proti zahodu, povsem na mejo z Italijo. Povzpeli se bomo na Kolovrat, na desni strani Soče. Kolovrat spada med predalpsko hribovje, ki se razprostira v dolžini sedmih kilometrov. Njegova nadmorska višina je od 800 do 1243 metrov, greben pa poteka od Livškega prelaza do Kamberškega hribovja. Hribovje je bilo mejno ozemlje med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko, po drugi svetovni vojni je po njegovem slemenu stekla državna meja med Italijo in Jugoslavijo.

Vojna med Italijo in Avstro-Ogrsko v času prve svetovne vojne, v času soške fronte, od maja 1915 do oktobra 1917, je za vedno zaznamovala ta čudoviti gorski svet. Italijanska vojna je na Kolovratu, v okviru obsežne »armadne linije« zgradila sistem obrambnih položajev, opazovalnic, topniških položajev in oskrbovalnih poti. Kolovrat je Italijanom nudil možnost opazovanja soškega bojišča od Krnskega pogorja, Mrzlega vrha, tolminskega mostišča do Banjške planote. Iz teh visokih položajev so italijanski topničarji lahko streljali na avstro-ogrsko prvo obrambno črto, oskrbovalno pot med Tolminom in Baško grapo ter druge pomembne cilje v avstro-ogrskem zaledju. Položaji na Kolovratu so pomenili eno ključnih točk italijanske obrambe v 12. soški bitki. Položaje Na gradu je prvega dne ofenzive, 24. oktobra 1917, zavzel nadporočnik Schörner z enoto nemškega Alpskega korpusa. Italijanske enote so se branile iz Trinškega vrha in naslednji dan po prisojah izvedle protinapade z velikimi izgubami. Z zasedbo so si nemške enote odprle pot za nadaljnji prodor po grebenu Kolovrata do Matajurja ter naprej v Furlansko nižino.

Današnjega vzpona se bomo lotili s kolesom. Variant je sicer ogromno, a morda tista najbolj udobna je, če svoj vzpon na Kolovrat začnemo v kraju Idrsko, ki leži na nadmorski višini 210 m. Do vasi Livek nas čaka 5 kilometrov ceste, na višini pa bomo pridobili 480 metrov nadmorske višine. Nadaljujemo po strmo vzpenjajočih se serpentinah, nadaljnje 4 kilometre, do Livških Raven, na nadmorski višini 1037 m. Smo na grebenu Kolovrata in cesta se še kar vzpenja. Kanček pozornosti in opazovanja okolice in na enem od desnih ovinkov bomo opazili stezo, ki se povzpne do glavnega vrha Kolovrata. To je Kuk s svojimi 1243 metri nadmorske višine. Tja gor, bolje, da se sprehodimo. Razgled je čudovit. Ko se vrnemo nazaj na cesto, nas čaka še 3 kilometre asfaltirane ceste, ko nas bo informacijska tabla na desni strani opozorila na muzej na prostem, ki ga poleg urejenosti odlikuje tudi izjemen razgled na nekdanje bojišče od Krnskega pogorja do Svete gore in Furlanske nižine. S parkirišča se povzpnemo po obnovljenih položajih italijanske vojske, se sprehodimo po strelskih jarkih in nadaljujemo proti vrhu Na gradu, 1115 m. Obnovljena so tako poveljniška kot opazovalna mesta, mitralješki in topniški položaji, kaverne in mreža strelskih in povezovalnih jarkov v več etažah. Kar še bolj poudari pristnost obnovljenih bojnih položajev, je uporaba originalnega gradbenega materiala iz časa prve svetovne vojne.

Za ogled muzeja na prostem bomo potrebovali približno eno uro, če si ogledamo še Trinški vrh, 1139 m, pa malce več. Ko se vrnemo do svojih koles, je možnosti za spust s Kolovrata precej. Svetujem, da uporabimo zemljevid Zgornje Posočje, 1:50.000. Moj spust je bil v smeri Solarji, nato pa po kolesarski stezi mimo Slemena, mimo Doma Valentina Staniča, sledijo pa Potoki, Vogrinki, Pologar, Jug do gostišča Ušnik. Tam zavijemo levo proti Voljčam, nato pa po glavni cesti nazaj do Idrskega. Ne pozabimo na čelado in srečno!

Nadmorska višina: 1243 m

Višinska razlika: 905 m

s kolesom, cca. 300 m peš