Noge v blatu, glava v zlatu

Letošnjo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je prejel arheolog in muzealec dr. Timotej Knific, eden največjih poznavalcev zgodnjega srednjega veka, preseljevanja ljudstev in prvih slovanskih poselitev na območju današnje Slovenije. Znanstvenik, strokovnjak, odličen pedagog in po rodu Kranjčan. Le kdo bi mi lahko bolje razložil, od kod smo in kam gremo, mi Karnijci ...

V »zagovoru« ob podelitvi nagrade v Narodni galeriji ste zbranim med drugim dejali, da vas je ta dobila nekoliko nepripravljenega. V kakšnem smislu? Je zdaj po nagradi kaj drugače kot pred njo?

»Nagrada me je dobila nepripravljenega zato, ker je pred menoj še vedno več nedokončanih nalog, ki sem si jih zastavil, nekaj pa je tudi še načrtov, ki bi jih v prihodnje rad uresničil. Če bi iskal razliko med dnevom pred nagrado in dnevom po njej, se zame osebno ni nič spremenilo. Je pa res, da so se mi nekateri kolegi ob stisku roke prijazno nasmihali, češ zdaj bo pa počasi potrebno zaključiti delo.«

A vendarle, za vami je dolgoletna uspešna poklicna pot arheologa, profesorja in muzealca …

»Muzejstvo je zelo široko področje, na katerem delujemo arheologi, etnologi, umetnostni zgodovinarji in drugi zaposleni v muzejih, kot so fotografi, konservatorji, risarji … Nagrada za življenjsko delo v muzejstvu torej ni namenjena le eni stroki. Letos smo jo z menoj dobili arheologi in lahko rečem tudi vsi moji sodelavci v Narodnem muzeju. Delo v muzeju je namreč pogosto skupinsko, večjih projektov si brez sodelavcev ne predstavljam. Kot posameznik lahko v raziskovanju prodiraš v globino nečesa, ko pa je to potem, recimo, z razstavo potrebno predstaviti javnosti, to lahko narediš le z dobro ekipo. Arheologija vsekakor je timsko delo.«

… in hkrati poklic, ki bi ga težko opravljali, ne da bi ga imeli neizmerno radi. Kakšni so bili vaši mladostni vzgibi, ki so vas popeljali v odkrivanje nečesa, kar je nekoč že bilo?

»Za arheologijo sem se navdušil že v gimnazijskih letih. Sicer sem nekoliko razmišljal tudi o filmski režiji, a na koncu vendarle izbral arheologijo, še posebej, ko sem za maturitetno nalogo izbral temo o naselitvi Slovencev. Iz otroštva se spominjam izkopavanj pri župni cerkvi leta 1953. V spominu imam majhno ograjico, ki nas je firbce ločila od arheologov, ki so izkopavali slovanske grobove. Bil sem očaran. Kot študent sem bil od prvih dni odločen, da si izberem področje zgodnje srednjeveške arheologije. Čeprav takrat, po smrti prof. Korošca na Filozofski fakulteti praktično nismo imeli profesorja za zgodnji srednji vek. Potem smo dobili uglednega profesorja Zdenka Vinskega iz Zagreba, ki je med arheologi takrat veljal za pravo »evropsko zvezdo«, njegovo področje pa je bilo obdobje preseljevanja ljudstev, čas 5. in 6. stoletja. S tem se takrat pri nas nihče ni resneje ukvarjal, saj so se prva izkopavanja grobišč iz tistega časa šele začela, odkrivati smo začeli tudi prve višinske naselbine. V Kranju je v tistem času deloval Andrej Valič in odkril več slovanskih najdišč po Gorenjskem. Skupaj s kolegom dr. Šribarjem sta obogatila zgodnjeslovanski horizont, ki se je dopolnjeval tudi z odkritji na Ptuju, kjer je kopal prof. Korošec s soprogo.«

Prva arheološka izkopavanja, ki ste jih vodili, so potekala na Gorenjskem, na blejski Pristavi, mar ne?

»Prijavil sem projekt izkopavanj na Bledu, ki so ga seveda tudi finančno podprli. Kot asistent na fakulteti sem zbral skupino študentov in v naslednjih treh letih smo poletne mesece preživljali na Bledu. Kasneje sem sodeloval še na številnih izkopavanjih od Ajdovskega Gradca pri Sevnici, Solkana, Središča ob Dravi do Gradišča nad Bašljem … Ko se je upokojil dr. Šribar, moj predhodnik v Narodnem muzeju, sem bil leta 1987 povabljen na njegovo mesto. Začeli smo pripravljati razstave, prva je bila leta 1991 razstava Pismo brez pisave, ki je govorila o najstarejših sledovih krščanstva na slovenskih tleh, sledili sta ji razstavi Od Rimljanov do Slovanov leta 2000 in Ljubljanica – Kulturna dediščina reke leta 2009.«

Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začela graditi ideja o slovenski državnosti, je bilo iskanje slovanstva na naših tleh najbrž zanimivo tudi za politiko. Je ta kdaj izkoriščala delo vas, arheologov?

»Tega, da bi razni poceni politični prizvoki vplivali na slovensko arheologijo, smo se vedno zelo izogibali in še danes je tako. Tako izkušnjo je imela evropska arheologija ob vzponu fašizma in nacizma, ko so v Italiji podpirali izkopavanja, s katerimi so dokazoval veličastje Rima, Nemci pa iskali svoje arijske prednike. Dejstvo pa je, da Slovenija po zanimivosti najdb in po njihovi izjemnosti ne zaostaja za ostalo Evropo. Morda so naša najdišča manjša in manj raziskana, morda na njih ni toliko predmetov ene vrste, a po raznovrstnosti najdb smo primerljivi z drugimi.«

Tudi muzeji nasploh danes postajajo vedno bolj zanimivi za širšo javnost. Omenjeni Rim je na primer eno samo veliko arheološko najdišče. V primerjavi z njim so naše arheološke točke prava malenkost …

»Muzeji so danes zelo popularni. Ljudje potujejo na Kitajsko zato, da bi videli glinaste vojščake, potujejo na Norveško, da bi videli čudovite lesene ladje Vikingov … Ampak tudi pri nas imamo kaj pokazati. Poglejte Ptuj, Piran, Ljubljano, tudi Kranju bo potrebno dati mesto, ki mu gre. Ljudje si želijo ogledati muzej, ne glede na to, kako velik je. Treba je sicer vedeti, da na nogometni tekmi med Triglavom in Rudarjem nikoli ne bo toliko ljudi, kot jih je med Barcelono in Manchester Unitedom, čeprav vsi gledalci, na eni in drugi tekmi, pridejo gledat nogomet. Tako je tudi z muzeji. Potrebno jih je tržiti in privabljati obiskovalce. In v tem moramo priložnost ponuditi predvsem mladim ljudem, ki so bolj tržno naravnani. V muzeju je namreč veliko prostora za posel.«

V zadnjih desetih letih so v Kranju potekala številna zaščitna arheološka izkopavanja v starem mestnem jedru in priča smo bili mnogim pomembnim najdbam od grobišč na Lajhu, lamelnega oklepa na Knedlovem vrtu, do neolitskih ostankov iz 7. stoletja pred našim štetjem. Lahko tudi o Kranju govorimo kot o pomembnem zgodovinskem mestu?

»Kranj je sam po sebi glede na lego zelo privlačno mesto. Tudi v preteklosti je bilo tako, v 5. in 6. stoletju se je naselbina dvignila iz anonimnosti in postala ključna vojaška postojanka, v katero so poveljniki prihajali skupaj z vojsko, s seboj pa so imeli tudi žene iz raznih plemenitih rodov. Te so na Lajhu pokopane v značilnih nošah, ki jih lahko povežemo z določenimi predeli v Evropi - Panonijo, frankovskimi deželami …

V Kranju imamo čudovito arheološko razstavo Železna nit, ob kateri bi veljalo postaviti razstavo o poznoantični dobi Karnija, ki je bila nedvomno eden od vrhuncev v zgodovini mesta. Iz tega časa se je ohranilo obilo dragocenih najdb, daleč naokrog ni bilo naselja s tako bogatimi prebivalci kot v Kranju.

Vsak delček zemlje v Kranju, ki še ni prekopan, bo potrebno še skrbno raziskati. Zavedati se moramo, da arheološke najdbe niso kot gobe, ki zrastejo vsako leto, in jih lahko vedno znova nabiramo. Če najdišče enkrat površno prekopljemo, druge možnosti nimamo več. Prizadevanja arheologov, kot so dr. Milan Sagadin, dr. Verena Vidrih Perko, Draško Josipović, Judita Lux in še kdo, so za Kranj zelo pomembna. Mislim, da bi Kranj lahko oblikovali v prijazno kulturno središče, ki je zazrto tako v prihodnost kot tudi v lastno preteklost. Če je Ptuj pomembno mesto rimskega časa na naših tleh, je Kranj zagotovo najpomembnejši za obdobje preseljevanja ljudstev in za čas slovanske poselitve.«

Večina najdb v zadnjih desetih letih je rezultat zaščitnih izkopavanj, ki so zakonska obveznost investitorja. To je zagotovo srečna okoliščina za vas, arheologe …

»Mislim, da so zakonske določbe, kar se tiče varovanja arheološke dediščine, zdaj kar dobro urejene. Seveda se vsak investitor nekoliko upira, saj hoče graditi čim hitreje in čim ceneje, zato so arheologi vedno pod določenim, največkrat časovnim pritiskom. Ampak to stanje je povezano s hitrico našega življenja, težnjo po rasti novih mest, z novimi arhitekturnimi zakonitostmi.«

Naključne najdbe so danes najbrž redkost?

»Res je, da vodijo arheologe tudi naključja. Vendar se po naključnih najdbah pogosto razvijejo tudi raziskovanja, ki gredo v smer, določeno prav z naključnimi najdbami, lahko se z njimi odkrije tudi manjkajoči člen.«

Ob nagradi ste dejali tudi, da vas je pri arheološkem delu k cilju mnogokrat vodila  raziskovalna strast. Sliši se nekoliko romantično …

»Vsak, ki raziskuje, mora imeti v sebi raziskovalno strast. Brez tega občutka preprosto ne gre. V arheologiji je podobno kot v umetnosti, ko izkoplješ predmet, je ta pred teboj kot bel list. Na njem lahko nastane pesem, osnutek romana, notni zapis … Vsako najdbo je namreč potrebno vključiti v neko zgodbo in jo osmisliti. Poljudnoznanstveno pisanje je za arheologa zelo zahtevno, saj mora biti napisano literarno zanimivo in hkrati strokovno neoporečno. Pri tem se med seboj prepletajo različne stvari in brez raziskovalne strasti, brez ognja v očeh enostavno ne gre.«

V poklicu ste že štirideset let. Je danes, ko imamo svojo državo in je naše vedenje o »ostalem svetu« bogatejše, v glavah povprečnih Slovencev zaslediti kaj več zavedanja lastne kulturne dediščine, kot ob vaših arheoloških začetkih?

»Občutek imam, da je bilo včasih med ljudmi zaslediti več domoljubja, ljudje so bili bolj nagnjeni k spoznavanju vsega, kar je povezano z njihovim domom. Danes vse prepogosto na stvari gledamo skozi optiko zasebne lastnine, sprašujemo se, ali je nekaj koristno, uporabno, primerljivo z nečim drugim. Včasih, ko smo prišli z »arheološkimi« vprašanji h kmetu na dvorišče, se je ta vidno oddahnil, ko je videl, da nismo od davkarije, in je začel pripovedovati o tem in onem. Med nami se je razvil pristen odnos. Danes tega ni več, domačinu se mudi na polje in ga ne zanima preveč, zakaj ima na dvorišču arheologa. Drugače pa menim, da so ljudje pridobili na širini, da je njihovo vedenje večje, da potujejo, postajajo bolj svetovljanski. Močnejši je tudi nacionalni ponos, ko na primer v športu tekmujejo naši, znamo biti evforični. Hkrati pa so razlike med nami večje, medtem ko se eni razburjajo, če se naša dediščina uničuje, se drugim za njeno ohranjanje zdi škoda vsakega denarja.«

Ali kot arheolog še prihajate na Gorenjsko, ko vas na primer v želji po nasvetu pri arheoloških izkopavanjih povabijo vaši nekdanji študenti?

»Njihovemu vabilu se vedno rad odzovem, še posebno rad pridem v Kranj. Veste, vsak arheolog na posameznem najdišču pusti nekaj svojega, avtorskega, saj dva ne izkopavata enako. Zato je lepo, kadar pridem mednje in se potem ob morebitnem pomembnem odkritju med nami začnejo odpirati misli, kaj bi lahko odkrili, kako bi se tega in onega lotili, v katero smer bi vse skupaj zapeljali. To je lahko zelo prijetno, hkrati pa je dober tudi občutek, ko vidiš, da so ljudje pripravljeni za svoje delo žrtvovati tudi kakšno popoldansko uro. Kadar tako zelo »pademo noter«, arheologi zase rečemo, da smo z nogami v blatu, z glavo v zlatu.«

Kako daleč ste sicer prišli v vašem dolgoletnem raziskovanju obdobja preseljevanja ljudstev in zgodnjega srednjega veka na Slovenskem?

»Mislim, da je zdaj zgodnji srednji vek mnogo bolj razčlenjen, kot je bil ob mojih začetkih. Predvsem prvo obdobje je mnogo bolje raziskano, pomembne dopolnitve so prinesle tudi na avtocestnih trasah. Mogoče je moj prispevek pomemben za večje razumevanje tako imenovanega karolinškega obdobja, ko v 9. stoletju območje Slovenije preide pod frankovsko državo. Ena od naselbin iz tistega časa je bila na Gradišču nad Bašljem. Sam sem tam izkopaval leta 1998: preseneča, da je na enem mestu tako veliko predmetov, vojaške opreme, ostrog, okovov za meče, kovinskih delov opasačev … Nedvomno gre za eno najlepših lokalitet pri nas in v Evropi, kjer bo zagotovo še potrebno raziskovati.«

Vas še vleče izkopavat v Bašelj?

»No, tja vleče predvsem moje nekdanje študente, ki so zdaj kot arheologi na določenih mestih in se zavedajo pomena tega najdišča. Sam že deset let ne izkopavam več. Zdaj me predvsem zanima raziskovanje posameznih mikroregij in drugačnosti med njimi, pri tem mislim na Blejski kot, okolico Središča ob Dravi, Vipavsko dolino, soseščino Ajdovskega Gradca nad Sevnico.«

Ampak, kot sem razumel iz vašega pripovedovanja, imate tudi Bašelj še odprt?

»Seveda. Gradivo, ki je ostalo od izkopavanj pred trinajstimi leti, je zelo bogato, gre za veliko zbirko več kot 400 predmetov. Mnogi izmed njih so za naš prostor unikatni in jih praktično ne poznamo. To je zagotovo ena izmed zadev, ki jo želim razjasniti in predstaviti v kratkem času.«

Mlajši arheologi na terenu radi določene teze in trditve o najdbah podkrepijo s podatkom, »dr. Knific je potrdil« …

»Ne želim biti neka avtoriteta, je pa res, da kadar je na primer odprt kakšen grob, in kaže, da so v njem stvari razporejene po nekem običaju, skladno z nošo … včasih rečem, tukaj bi morali biti še dve okrasni zaponki. In sem vesel, ko me potem pokličejo in mi sporočijo, da so dobili tudi ti zaponki. To govori o nekih nenapisanih pravilih …«