Sfinga

»Durus se je pretegoval na vojaških kocih tik pod lesenim stropom Šlajmerjeve vile. Valjal se je na pogradu v nadstropju. Kadar se je obrnil, so zaškripale deske, kot bi tudi slamnjača zehala od dolgočasja. Bil je dolg, koščen fant. Samo kadar je spal, se ni smejal.« Durus je bilo »partizansko« ime alpinista Marka Dularja, navedeni stavki pa so prvi odstavek v legendarni alpinistični knjigi z naslovom Sfinga in podnaslovom Zadnja skrivnost triglavske stene. Napisal jo je alpinist in časnikar Ante Mahkota, to pomlad je izšla že četrtič in tako dopolnila igrani dokumentarec, ki so ga v Sfingi posneli poleti 2010. Tak, knjižno-filmski, je veliki finale te zagonetne triglavske zgodbe, ki se začenja prav v tistih dneh poletja 1955, ko se na pogradu v Šlajmerici preteguje Durus. On in Ante sta najbolj drzna med udeleženci alpinističnega tečaja v Vratih. Za tečajnike skrbita 65-letni Joža Čop in njegova žena, ki jim kuha. Čop, živa alpinistična legenda, slovi tudi po svojih vicih. Ko je šel Tito z ladjo Galeb prvič k Naserju v Egipt, je Joža po Jesenicah spraševal: »Ali veste, kakšna je razlika med svetim Jožefom in našim Jožetom?« Pravilni odgovor: »Sveti Jožef je šel z enim oslom v Egipt, naš jih je pa kar celo ladjo s seboj peljov.« Ko mu je sodnik dosodil tri mesece, se je zakrohotal: »Gospod sodnik, jaz vem en'ga za šest mes'cov, pa ga ne povem …« Mahkota je bil tudi sam zraven, ko je Čopa na trati pred Aljaževim domom neki visoki tovariš potrepljal po rami z besedami: »No, Joža, kako ti kaj gre?« Ta pa kot iz puške: »Ejga, a ti s' pa šou takrat v partizane, ko je bil že Hitler pri OeF!«

Za vse te reči je bila torej potrebna drznost – za zgodnji odhod v partizane, za pripovedovanje predrznih vicev in za največje alpinistične podvige, kakršnega je obetala tudi Sfinga kot »zadnja skrivnost triglavske stene«. »Kdor jo prepleza, ta je pa kerlc«, je za ta nepreplezani steber pred tečajniki zatrdil avtor Čopovega stebra, Mahkota pa je te besede vzel kot osebni izziv. Z njim se je prvič soočil že naslednje poletje, 1957, in potem kar štirikrat v letu 1961. Dne 11. junija 1966 pa Sfingo v navezi s Petrom Ščetininom preplezata v enem zamahu. Iz Aljaževega doma sta krenila ob pol dveh ponoči in bila istega dne ob pol enajstih zvečer spet v domu. To je bil takrat Dogodek. Spominjam se, s kakšno vznesenostjo sem tudi sam, tedaj absolvent sedmega razreda osnovne šole, v Delovem tedniku TT prebral veliko fotoreportažo o tem podvigu; avtor reportaže je bil seveda avtor podviga samega. Žal ga nisem nikoli osebno spoznal, dobro pa se spominjam Petra Ščetinina, kako je kot kakšen akrobat plezal po prepadnem skalovju Turnca pod Šmarno goro, kamor sem sredi sedemdesetih hodil v alpinistični tečaj … Kje so že te reči, a spominjam se jih, kot bi se zgodile včeraj.

»Pred štiriinštiridesetimi leti sva s Petrom stala na robu Sfinge. Štiri litre vode nama je ostalo. Stopil sem na rob in jo zlival čez previse. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi z dragoceno tekočino počel kaj takega. Trajalo je šest sekund, preden so kapljice razpršenega curka udarile ob skalo in slišalo se je kot zven kristalne čaše, ko se razbije. Dobro se mi zdi, da je ta podrobnost, ki mi veliko pomeni, dobila svoje mesto tudi v filmu.« Tako se v predgovoru k 4. izdaji Sfinge spominja avtor, potem ko so ga lani nanjo pripeljali s helikopterjem, na sklepni del snemanja filma. »Sedeva na rob previsa. Ne vem, ali me razganja od ponosa ali veselja. Kmalu mi veselje malo zagreni 'foušija', ko opazujem mladce, ki plezajo kot mački. Čisti balet. Od treh odličnih alpinistov Marenče sta dva našemljena, kot sva bila pred skoraj pol stoletja oblečena s Ščetininom. Ni videti, da bi ju pri plezanju kaj motilo. Gresta, kot bi ju hudič pregnal z 'gajžlo'. Kmalu čez zadnji previs iz zajede priplezata še Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Ta plezalska vraga se še zadihata ne. Na vrhu nas vseh šest sklene dvanajst rok v zmagoviti ples.« Brata Anže in Miha Marenče v filmu igrata Mahkoto in Ščetinina, Kresal in Kajzelj pa sama sebe. Leta 1995 sta namreč kot prva preplezala Sfingo povsem prosto, le ob varovanju na klasična varovala, in tako postavila še en mejnik v razvoju slovenskega alpinizma … In kdo je pravzaprav ta naša Sfinga? Gladki, beli in visoki steber v desnem, zahodnem delu severne triglavske stene, visok 300 metrov, na kakih 600 metrov podlage. Tistim, ki so ga gledali iz Amfiteatra, prodnate krnice sredi stene, se je zazdelo, da vidijo v profilu Sfingin obraz. Njena uganka je rešena, legenda ostaja in osvaja.