Cvikanje, štepanje in širfanje

"Največji čar čevljarskega poklica je v tem, da na cesti srečaš naključne ljudi v obutvi, ki si jo izdelal sam," pravi čevljarka Janja Koritnik Matičič.

Pšenična Polica - Čevljarstvo danes velja za suficitaren poklic. Na Gorenjskem je čevljarjev preveč, prostih delovnih mest pa ni. Po podatkih območne službe Kranj Zavoda RS za zaposlovanje že več let ni povpraševanja po tem poklicu, zato se čevljarji pogosto prekvalificirajo in zaposlitev iščejo drugod. Tudi čevljarske šole v Sloveniji že več let nimamo.

Nekoč čevljarjem ni manjkalo dela, celo združevali so se v cehe. Danes ta poklic žal izumira. Še vedno pa najdemo čevljarje, ki jih sodobna industrija in konkurenca množične tovarniške proizvodnje nista pokopali, ampak predano vztrajajo pri svoji obrti. Čevljarka Janja Koritnik Matičič s Pšenične Police, manjše vasi pod Krvavcem, vsako jutro ob sedmi uri prestopi prag družinske čevljarske delavnice in poprime za “čevljarsko rašpljo” (v čevljarskem žargonu orodje za piljenje), “kleše” (klešče, ki služijo za navlačenje usnja na kopito), “penzl” (čopič za nanašanje lepila) in za drugo čevljarsko orodje, s pomočjo katerega ročno izdeluje usnjene čevlje. Pri delu jo spremljajo “širfanje” (postopek, pri katerem z ostrim nožem stanjša robove usnja), “štepanje” (šivanje), “cvikanje” (postopek zabijanja klincev skozi usnje) in podobna opravila. Že njena starša sta se ukvarjala s čevljarsko obrtjo. V delavnici so nekoč izdelovali copate in lesene škornje, danes pa so izdelek družinske obrti usnjeni čevlji in škornji iz kvalitetnega usnja. Čeprav so usmerjeni predvsem v izdelavo, po potrebi tudi kaj popravijo. Da izdelajo par čevljev, porabijo približno uro in pol, za škornje tri ure. “V resnici mine en do dva dni od začetka izdelave, pa do tega, da je čevelj gotov. Faz dela je namreč precej,” pove Koritnik Matičičeva. Meni, da so vrline dobrega čevljarja natančnost, sledenje modnim trendom, poslušanje strank in prilagajanje. “Ljudje, ki v današnjem času čevlje naročajo pri čevljarju, navadno želijo izstopati, biti drugačni ali pa zaradi deformacije nog v trgovinah ne dobijo primernih modelov. Za popravila čevljev se odločajo predvsem starejši ljudje, ki so tega nekako vajeni, mladi pa manj. Če kupiš poceni čevelj, je lahko popravilo sorazmerno drago,” še doda.

Če je čar čevljarskega poklica v tem, da na cesti srečaš naključne ljudi v obutvi, ki si jo izdelal sam, pa je druga, manj bleščeča plat medalje za mnoge čevljarje verjetno prisilna drža med izdelavo ter vdihavanje hlapov lepila. “V naši delavnici je k sreči toliko faz, da ne sedimo ves dan na enem mestu.”