Nesreče, stiske in druge nadloge

Besedilo: Zbornik o Žabnici in okoliških vaseh
Kategorija: Nasveti / torek, 24. maj 2011 / 06:00

Odlomek iz članka Antonije Šifrer Nesreče, stiske in druge nadloge, ki je objavljen v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Naše kraje so v preteklosti prizadejale velike nesreče, stiske in druge nadloge. Posebno hude posledice so pustili potresi, turški vpadi, kuge, lakote in vojne.

Zelo močan potres je prizadel naše kraje 26. marca leta 1511. Žarišče potresa je bilo na območju Idrije. Skoraj vse zidane zgradbe so bile močno poškodovane ali porušene. Tudi vsi trije škofjeloški gradovi so bili hudo prizadeti. Starega gradu pod Lubnikom in Zgornjega stolpa na Kranclju zaradi močnih poškodb niso več obnovili. Takoj pa so začeli obnavljati sedanji Škofjeloški grad. Takratni freisinški škof Filip (1498-1541) je naročil glavarju loškega gospostva Pavlu Raspu, naj poskrbi za njegovo obnovo. Enako je veljalo za kaščo na Spodnjem trgu. Zato so naložili podložnikom nove davke in uvedli dodatno tlako. V spomin na potres in obnovo so na obe zgradbi namestili spominski plošči. Čeprav je od takrat preteklo že petsto let, sta obe plošči ohranjeni še danes. Valvasor meni, da je ta potres povzročil za več kot 200 tisoč goldinarjev škode.

Leta 1542 so vse pridelke pojedle kobilice. Leta 1570 je bila taka draginja, da je star pšenice stal 14 renškov. Leta 1576 so deželni stanovi naložili za obrambo pred Turki osebni davek in sicer po 1 vinar na kmečkega prebivalca, meščani pa so plačali po 1 krajcar. Škof Ernest je takrat poslal 10 tisoč goldinarjev za vojsko zoper Turke.

Leta 1582 je nad prebivalce loškega ozemlja prišla nova šiba. Grozovita kuga je davila prebivalce mesta in vasi na različne načine. Eden se je zgrudil mrtev, kakor od strele zadet, drugi je potil krvavi pot, preden je umrl, tretji je dobil ostudne maroge črne barve, zato imenujejo to bolezen »črna smrt«, četrti je kihnil in izdihnil svojo dušo. Zato še dandanes kličemo »Bog pomagaj!«, kadar kdo kihne. V naši okolici je kuga spet posebno hudo razsajala leta 1599. Najbolj je prizadela Godešič, Bitnje, Žabnico, Moškrin in Staro Loko. Poslej so imeli naši kraji pred to hudo boleznijo nekaj desetletij mir, leta 1624 pa so jo k nam zanesli z Ogrske in Varaždina in sicer v Šmartno pri Kranju, na Breg in v Bitnje. Takrat so meščanom Kranja prepovedali hoditi preko mosta čez Savo proti Stražišču. Za več kot pol leta so bili prepovedani tudi tedenski sejmi v Kranju. V Seničici pri Medvodah je leta 1646 umrlo v eni hiši kar pet oseb. Loški oskrbnik Fürnpfeil je dal okrog vasi postaviti posebno stražo. Ta je imela nalog, da ustreli vsakogar, kdor bi zapustil okuženo vas.

Med ljudmi se je do danes ohranila pripoved, da je v naših vaseh za kugo umrlo zelo veliko ljudi. Oblast je zaradi preprečitve širjenja okužbe prepovedala pokopavati umrle na pokopališču v Stražišču. Bitenjčani so zato svoje umrle pokopavali kar na Sorškem polju. Domnevno je to kraj severno od cerkve sv. Uršule v smeri proti Stražišču. V spomin na tiste hude čase so pozneje postavili kužno znamenje. To se je ohranilo vse do današnjih dni. Stoji na polju, na desni strani ceste iz smeri Škofje Loke proti Laboram. Tudi drugod po naših krajih se je ohranilo še nekaj takih znamenj. Eno večjih je v gozdu južno od cerkve v Crngrobu.

Leta 1675 je bila huda lakota, kruh so pripravljali iz lubja in lanenega semena, znova je bila huda lakota leta 1686.

Zadnja huda lakota je bila pri nas v začetku 19. stoletja. Slabo vreme več zaporednih let je bilo krivo, da so kmetje zelo malo pridelali. Leto 1816 je bilo v tem pogledu najslabše. Zima se kar ni hotela posloviti. V mesecu aprilu je bil še tak mraz, kot je običajno februarja. Tudi maj ni bil veliko boljši. Kmetje zaradi dolgotrajnega deževja polj sploh niso mogli obdelati. Cela območja so ostala prazna in neobdelana. Tam, kjer jim je le kaj uspelo posejati, setev zaradi nizkih temperatur in moče ni mogla rasti. Trave, ki so jo kosili za seno, niso mogli posušiti. Ostala je kar na travnikih in zgnila. Tudi z uvozom žita ni bilo nič bolje zaradi slabe letine po vsej Evropi. Žito, kolikor ga je bilo sploh naprodaj, pa je bilo tako drago, da je bilo za navadne ljudi nedosegljivo.

Valentin Stanič (1774–1847), primorski duhovnik in pesnik, je takrat napisal pismo avstrijskemu cesarju Francu II. (1792–1835). V njem je med drugim napisal tudi tele vrstice:

»Smo polni nadlog:

daj kruha nam, Fronc!

Če ne pa, o Bog,

brž smrt, da bo konc!«

Stari ljudje so pripovedovali, da je pred Anžičevo hišo v Žabnici obležal zaradi lakote oslabel človek. Kar tam je zaradi izčrpanosti tudi umrl. Ko so ga dvignili, so videli, da je imel polna usta trave, s katero si je poskušal potešiti lakoto.

Po graščinah in farovžih so skušali ljudem pomagati, kolikor so mogli. Iz ovsene in koruzne moke so kuhali močnik in ga delili najbolj potrebnim. V mnogih krajih so kuhali tako imenovano »rumfordsko juho«. Poimenovali so jo po dobrotniku, grofu Benjaminu Rumfordu (1753–1814) iz ZDA. Tako juho so kuhali tudi v šempetrski graščini v Stražišču in jo enkrat dnevno delili potrebnim. (se nadaljuje)