Potisnjeni v osamosvojitev

France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta v Sloveniji in eden najbolj pronicljivih piscev današnjega časa, je izdal knjigo z naslovom Čas velikih sprememb.

To je že tretja Bučarjeva knjiga, ki jo je izdala radovljiška založba Didakta, prejšnji dve sta Rojstvo države in Slovenija in prihodnost. Najnovejšo je avtor v družbi predsednika državnega zbora Pavla Gantarja in predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, tudi avtorja spremne besede v knjigi, predstavil v državnem zboru. Danes 88-letni France Bučar je bil prvi predsednik parlamenta v samostojni Sloveniji, njegovo delo pa se je po Gantarjevih besedah izteklo v to, kar danes imamo, demokratično družbo. France Bučar je knjigo napisal kot natančen opazovalec in tudi pomemben akter političnega dogajanja v Sloveniji v minulega pol stoletja, je o njem dejal Ernest Petrič, ki ga ceni kot častnega in premočrtnega človeka, pravnika, politika … in vse to mu je izrekel tudi kot Gorenjec Gorenjcu. France Bučar namreč izvira iz Bohinja, Petrič iz Tržiča, in da je bila mera polna, sta družbo ob izidu knjige dopolnila še Pavel Gantar iz Gorenje vasi in založba iz Radovljice.

Nekateri menijo, da se nekatere zamisli, za katere se je France Bučar v preteklosti pogumno zavzemal, niso uresničile. Toda nobena generacija ni dosegla več, namreč samostojno državo, je poudaril Ernest Petrič, ki veliko vrednost knjigi pripisuje tudi zaradi tega, ker korenine današnjega dogajanja v družbi vleče iz časa pred drugo svetovno vojno.

Ko France Bučar govori o vrednostnih osnovah naše družbe, pravi, da so te v vsej zahodnih civilizacijah ogrožene, ker je nastal razkorak med hitrim tehnološkim napredkom in našimi predstavami o svetu. Iz tega izvirajo vse naše težave, izhode iz te bivanjske stiske pa pogosto iščemo v bližnjicah in navideznih rešitvah, pri nas denimo s spremembami ustave. O komunizmu, ki ga danes mnogi prikazujejo kot absolutno zlo, pa je Bučar dejal, da je bil povsem legitimen odgovor na stisko tedanjega kapitalizma, vendar napačen. Mnoga vprašanja iz takratnega časa še danes čakajo na odgovor, zlasti ekonomska. Tako je še danes živa ideja delovnega mesta kot socialne kategorije. V ekonomskem smislu delovno mesto ni vrednota, socialno pa v času, ko tehnološki razvoj zahteva vse manj delovnih mest, znova izpostavljamo. Sindikati izrazito poudarjajo delovna mesta, tudi v primeru, ko se upirajo pokojninski reformi. Tu se po Bučarjevih besedah obnašajo podobno kot za časa francoske revolucije, češ če nimajo kruha, pa naj jedo potice. Knjiga govori tudi o razpadu komunizma in Jugoslavije ter o slovenskih osamosvojitvenih procesih.

»Danes se nam vse to zdi samoumevno, takrat pa je vladala velika negotovost,« je dejal France Bučar. »V osamosvojitev smo bili potisnjeni, zanjo smo se odločili, ko ni bilo nobene druge možnosti več. Naše samostojnosti nismo sprejeli kot del našega vrednostnega sistema, nismo je ponotranjili in še danes se nam to pozna. Brez lastne zavesti ne moremo osvojiti svoje države kot del našega bivanjskega obstoja.« Dejal je še, da se manko narodne zavesti kaže vse prejšnje stoletje, ko smo o uresničitvi slovenske narodne ideje razmišljali v okrilju drugih držav, denimo avstro-ogrske in jugoslovanske. O razpadu Jugoslavije je dejal, da smo svoj odhod iz nje utemeljevali z velikimi razlikami, gospodarskimi, kulturnimi, nacionalnimi, verskimi … Če to drži, je pred enakim problemom danes Evropska unija, kjer so razlike še večje, če teh ne bomo znali integrirati v smiselno celoto, meni Bučar. O današnjih političnih razmerah v Sloveniji pa pravi, da imajo politične stranke, ki so sicer temelj demokracije, preveliko moč, ta se ne nevtralizira v drugih družbenih strukturah in ključne odločitve se sprejemajo v centrih moči zunaj parlamenta.