Moja žena je hladna kot led in mi ne da (28)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. maj 2011 / 06:00

»… Ko sem iz omare jemala Tonijeva oblačila, sem vsa presenečena ugotavljala, da jih sploh ni bilo veliko. Spodnje perilo pa je bilo le tisto, ki sem mu ga kupila sama. Največji problem mi je predstavljala njegova oziroma moja pisarna. Računalnik /razen ekrana, ki je bil moj/ sem vtaknila v večjo škatlo, obložila pa sem ga s knjigami, fascikli in papirji, ki so ležali na policah. V predalih prav tako ni bilo dosti stvari …«

Šele med pospravljanjem se je Althea začela zavedati, kako malo je vedela o svojem ljubimcu. Zgodb o ženskah, ki so bile ljubice in se zato bolj ali manj žrtvovale moškemu, ki jih je obiskoval na skrivaj, je slišala že nešteto. Ob marsikateri je zmajevala z glavo, ker si je bilo težko predstavljati, da so bile nekatere popolnoma brez pameti. Prenašale so celo, da jih je moški delil z več ženskami, da jih je trpinčil, poniževal in vlekel za nos z brezplodnimi obljubami. Ljubezen, pogosto bi jo lahko imenovali tudi odvisnost, je bila včasih povsem nerazumna.

Ko se je začela zavedati, da se je tudi sama znašla v povsem enaki vlogi, če že ne slabši in še bolj poniževalni za njeno žensko dostojanstvo, se je v njej začel mešati sram z jezo. Z besom.

»Upam, da si bodo bralci lahko predstavljali, kaj sem čutila, ko sem na listek, ki sem ga zataknila za odejo, napisala: Odpelji in se nikoli več ne vračaj. Vrata sem zaklenila, prav tako pa sem v pritličju spustila vse rolete, nisem želela, da bi mi v jezi razbil kakšno šipo.

Ura se je približevala deseti, ko ga še zmeraj ni bilo na spregled. Ves ta čas sem stala ob oknu, luči sem ugasnila in videti je bilo, kot da ni nikogar doma. Končno zagledam znani avto, v katerega se je zjutraj prisedel. Najprej se je ustavil malo stran od hiše, potem pa, ko verjetno vidi, da je vse temno, se pripelje vse do vhoda. Povsem razločno sem videla, kako se je nagnil nadnjo, jo poljubil in objel, potem pa je lahkotno stopil na pločnik. Kovčka in škatle sprva ni niti opazil, kajti trudil se je, da bi vtaknil ključ v ključavnico, a mu to ni uspelo, ker ga je pri tem oviral moj ključ z notranje strani. Potem pa le ugotovi, da je nekaj narobe. Posveti z mobitelom in najprej najde listek, vzame ga v roke, prebere in takoj nato pogleda navzgor, kot da bi vedel, da ga, morda, opazujem. Nisem odskočila, niti se nisem premaknila. Brigalo me je, če me vidi ali me ne. Videla sem, kako je nekoga poklical, pri tem je mahal z rokami in se nekaj razburjal. Ženska, ki ga je malo pred tem odložila, se čez kakšnih deset minut vrne, stopi iz avta in mu pomaga zvleči stvari v prtljažnik.

Ko sta stala pod ulično svetilko, sem jo lahko prav razločno videla. Bila je malo starejša, na glavi je imela rdečo baretko, tesen plašč pa je bolj odkrival kot skrival njene obline. Ni bila velika, morda je merila kakšnih 160 cm. Zaradi preveč kilogramov se je zdelo, kot da raca okoli njega. Nasmehnila sem se, toda smeh je bil sila grenak in žalosten.

Ko sta se odpeljala, se je Toni nagnil k njej in jo poljubil na lice. To pa je bilo tudi zadnjič, da sem ga videla.

Po tistem mi ni - vse do danes - napisal niti enega 'maila', niti ni prišel po copate (te so še ostale za njim), niti ni poskušal kako drugače stopiti z menoj v stik. Morda še zmeraj živi pri ženski z rdečim avtomobilom, morda je našel kakšno novo žrtev, ne vem.

Ne poznam njegovega pravega imena, niti ne vem, od kod prihaja. Morda bo kakšna od njegovih žrtev prebirala tole pisanje, pa se bo oglasila? Upam, da bo tako. Preden pa svoje pripovedovanje zaključim, naj še povem, da sta bili Marija in Lucija (njuni zgodbi sta v ''Usodah'' že bili zapisani) edini, ki sta pristali, da se srečamo. Naše snidenje ni bilo prav nič veselo, saj smo bile vse tri še polne spominov in trpkih doživetij. Družila nas je želja po ljubezni, ki je nismo imele. Bile smo lačne pozornosti, nežnosti, objemov, toplih besed. Ja, ni me sram, če povem, da smo prodale svojo dušo za vse našteto. Ne bojim se zgražanja bralcev, želim le, da se ob moji izpovedi, pa tudi ob izpovedih Marije in Lucije, zamislijo nad tem, kaj se dogaja za njihovimi lastnimi štirimi stenami in to tedaj, ko nasmeh, ki ga hranimo za javnost, ugasne, ko se moramo soočiti s kruto realnostjo partnerskega odnosa, iz katerega je že zdavnaj izginilo marsikaj, kar bi nam dajalo voljo do življenja. Internetni forumi, rubrike, imenovane ''zaupni pomenki'' v revijah, itd., so polni pisem, v katerih razkrivajo svojo dušo tisti, ki se ne morejo soočiti z osamljenostjo, ki jih tare celo sredi množice ljudi, med katerimi živijo. Hvala tudi zapisovalki ''Usod'', da nam je prisluhnila. Zase ne vem, ali se bom lahko kdaj povsem pobrala, upam le, da sem s svojo zgodbo komu pomagala.«

(konec)