Razdrapan greben

Basališče (1273 m) - Skoraj desetkilometrski greben, ujet med reki Pako in Hudinjo, je dokaj ozko pogorje, katerega prečenje zahteva kanček previdnosti. Greben, ki se razprostira od zahoda proti vzhodu.

Pot nas bo, znova, zanesla v vzhodni del Slovenije. Ena od postojank Slovenske planinske poti je tudi Dom na Paškem Kozjaku, zato bomo tokrat obiskali Paški Kozjak in prehodili greben do njegovega glavnega vrha, do Basališča.

Avtocesto Ljubljana–Maribor zapustimo na izvozu za Velenje. Zapeljemo se skozi Velenje in v velikem križišču zavijemo desno proti Slovenj Gradcu. Nadaljujemo skozi Pako pri Velenju. Peljemo še mimo oznake konca vasi, ko na desni strani zagledamo ogromen kamnolom, nasproti pa stavbo paške šole. Zavijemo desno in se po cesti mimo kamnoloma povzpnemo vse tja do Doma na Paškem Kozjaku. No, avto lahko pustimo tudi nad kamnolomom, na manjšem parkirišču ob cesti, kjer nas na strmo stezo, ki prečka številne travnike, usmeri markacija. Zadnjih petnajst minut pred domom pa nam hoja po cesti ne uide.

Od Doma na Paškem Kozjaku se usmerimo po cesti naprej, mimo vodnega zajetja. Kmalu na levi strani zagledamo smerno tablo z markacijo. Nadaljujemo po kolovozni poti, ki tik preden se priključi makadamski poti, znova zavije ostro levo navzgor in nas pripelje do cerkve svetega Jošta. Po makadamu se spustimo desno, mimo pokopališča, kjer nas steza usmeri v gozd. Steza začne zavijati v levo, sledi rahel vzpon in že smo na grebenu, ki je tudi glavni smerokaz naše poti. Pot je tipično grebenska; malo dol, pa spet gor itd. Kmalu naletimo na prve skale, ki so izrazito špičaste. Če nas mika malce potipati skalo, se lahko dosledno držimo grebena in ga prečimo preko vseh skal, sicer pa se markirana pot skal izogne; občasno po levi, drugič po desni strani. Pot vmes precej izgubi na višini, a se steza kmalu spet požene v breg in po kratkem grebenčku sestopimo na ogromen travnik. To je Ostrica oz. Ojstrica, kot je označeno na zemljevidu. Pred seboj zagledamo lovsko opazovalnico. Držimo se leve strani od opazovalnice, skoraj po robu travnika, lahko pa travniško planjavo prečimo tudi po sredini, kjer je vidna pot. Sledi naslednja opazovalnica, za katero pot zavije levo, strmo na greben, ki mu še naprej sledimo proti vzhodu. Spet se malenkostno spustimo. Na drevesu je smerokaz, da je do kmetije Jernejc petnajst minut, do Brdc pa nas čaka ura hoje. Mi sledimo naravnost. Ob poti je partizanska spominska plošča, posvečena bitki XIV. divizije, ki se je na tem delu odvijala med 16. in 18. februarjem leta 1944. Do vrha Basališča nas čaka še nekaj minut hoje. In na vrhu? Hja, zaradi poraščenosti grebena sicer nobenega razgleda, sta pa tam vpisna knjiga in žig.

Vrnemo se po poti pristopa. Možno je narediti tudi krožno turo, ki nam bo vzela kar cel dan, druga varianta pa je, da se preko travnika Ojstrica po lovski stezi spustimo na makadamsko cesto, ki je tudi markirana, in se vrnemo do Doma na Paškem Kozjaku.

Ob vrnitvi nazaj do cerkve svetega Jošta si vzemimo še 10 minut časa in se sprehodimo do zahodnega vrha Paškega Kozjaka, do Špika, ki je s svojimi 1108 metri izredno razgledišče. Z njegovega temena se odpre pogled proti Velenju, v daljavi kazijo podobo dimniki šoštanjske termoelektrarne. Pogled nam nese do Menine planine, na Golte, na venec Kamniško-Savinjskih Alp, na Peco in Uršljo goro, pogled proti severu pa se ustavi na Pohorju.

Za konec naj rečem, da me je Paški Kozjak s svojim izrazito kraškim svetom in razdrapanostjo terena močno spominjal na greben Smokuškega vrha. Razlika je le v tem, da je greben na Gorenjskem neoznačen, Paški Kozjak pa označen.

Nadmorska višina: 1273 m

Višinska razlika: pribl. 400 m

Trajanje: 3 ure

Zahtevnost: 3 zvezdice