Številke, ki dokazujejo

Številke o nastopajočih na letošnjem teku trojk, ki je letos potekal v Ljubljani v sklopu 55. pohoda ob žici, dokazujejo, da je Slovenija postala športno rekreacijska dežela.

Dokaz je na dlani. Več kot trideset tisoč ljudi je teklo s številkami na prsih. Tekli so, ker to radi počnejo in ker jih športna rekreacija osvobaja vsega, kar jih v vsakdanjiku teži. Statistika pravi, da smo se prebili na peto mesto v Evropi po številu športnih rekreativcev na število prebivalcev. Največji delež zagotovo pripomorejo tekači, ki so tako tek postavili na prvo mesto kot obliko športne rekreacije pri nas. Ugotoviti je, da iz leta v leto raste število tekačev. To ugotavljajo predvsem organizatorji tekaških prireditev, ki pa jih je tudi vsako leto več. Letos bo tako v Sloveniji že več kot pet tisoč tekaških prireditev, kar nanese v povprečju že skoraj petnajst dogodkov na dan. To je podatek, ki nas bo v najbližji prihodnosti prav gotovo še premaknil s petega mesta proti vrhu evropske lestvice. Starostna struktura tekačev v Sloveniji je pisana, če odštejemo mladino do dvajsetega leta. Odšteti jo moramo zato, ker je takih najmanj v tekaških copatah, kar pa je po ugotovitvah nekaterih strokovnjakov precej zastrašujoče. Nekateri krivijo sam šolski sistem, nekateri starše in spet drugi sodoben način življenja, kateremu se je mladina dokončno popolnoma prilagodila. Šolski sistem podpira tekmovanja, ki so širokim množicam šolarjev predvsem tegoba, ne užitek. Za spodbudo k teku pa mlada oseba ne potrebuje štoparice in medalj, temveč predvsem ali samo užitek. Torej gre tukaj opozoriti predvsem pedagoge, naj preusmerijo učni program, kar se tiče telesne vzgoje, »tudi« v užitek oziroma v prikaz, da je telesno gibanje pravzaprav prijetna »nujnost«. Kriviti sodoben način življenja pa tudi ni spodobno, saj smo si samo sami krivi, če podležemo slabim navadam ali nezdravemu načinu preživljanja prostega časa. Športna rekreacija ni nujna, je pa koristna! In kdor to ve, kaj kmalu ugotovi, da je zanj nujna predvsem zaradi njegovega osebnega zdravja, dobrega počutja, razpoloženja, ki ga prenaša tudi na okolico. In tak človek je vsekakor bolj zadovoljen z življenjem in se lažje »bojuje« z vsakdanjimi tegobami. Pomemben podatek je, da tek kot športna rekreacija stane toliko, kolikor zapravimo za tekaške copate. Mogoče že imamo dobre v omari, pa jih nismo izkoristili. Mogoče bo kdo menil, da preveč energije zapravi že, ko stoji osem ur za strojem ali dela nekje na kakem drugem fizično težkem delovnem mestu. Vsak delaven človek potrebuje sprostitev in najlažje jo dosežemo, če gremo v naravo v sproščeno gibanje, hojo, hitro hojo, počasni tek, tek …

Na Gorenjskem smo že vajeni tekaških prireditev, zato se jih radi udeležujemo. Organizatorji so zadovoljni s številom nastopajočih, nastopajoči pa so zadovoljni, če si lahko dokažejo začetek ali napredek. V javnosti se je zadnje leto pojavilo celo vprašanje, ali Slovenci postajamo zasvojeni s športom. Težko je odgovoriti. Zagovorniki življenjskih tegob, s katerimi se vsako leto ukvarja več državljanov, pravijo, da ne, ker večina Slovencev nima časa ne denarja niti volje niti motivacije za športno rekreacijo. Glavni krivec je seveda država, ki je s številom brezposelnih deželo preplavila s slabo klimo. Spet tisti drugi, bolj vedri in optimistični pravijo, da smo že zdavnaj pravi športni odvisniki. Ljubljanski tekaški maraton naj bi letos iz številke dvanajst poskočil na številko osemnajst tisoč udeležencev. Pred šestnajstimi leti se tega maratona ni udeležilo niti sedemsto ljudi. Enako poskakujoče številke so tudi na vseh drugih tekaških prireditvah. Odvisnost je huda oznaka za nekaj tako lepega, kot je tek oziroma športna rekreacija, zato je bolje, da napišemo in govorimo, da smo Slovenci že zdavnaj postali zaljubljenci v tek oziroma gibanje. Obujmo tekaške copate! Prepričan sem, da bomo že po nekaj pretečenih metrih spoznali, da se v življenju nikoli ne smemo smiliti sami sebi, ker nas bo to ustavilo in obtičali bomo na mestu.