Obama nad Osamo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. maj 2011 / 06:00

Pred letošnjimi velikonočnimi in prvomajskimi prazniki, ki so se zvrstili v počitniško delovnem nizu desetih dni, smo razpredali o vsebini teh praznikov, o morebitnih povezavah med njimi, o tem, kaj nam danes še pomenijo … Prazniki pa so dolžini navkljub minili, kot bi mignil. Posebnih zapletov ni bilo, zagreta izmenjava različnih mnenj okrog dneva upora proti okupatorju je že tradicionalna. Meni so bile še najbolj všeč delovne in borbene pesmi, ki jih je na proslavi zapel ženski pevski zbor Kombinat, prav lepo jih je po letih, ko so bile (te pesmi) v nemilosti, spet kdaj slišati. Sicer pa praznični dnevi sploh niso bili samo v duhu tistega, kar naj bi v njih praznovali in poveličevali – vstajenja, upora, dela … Te kategorije so letos povsem zasenčile svetovne senzacije, ki smo jim bili priča v zadnjih aprilskih in na prvi majski dan. Saj veste, katere: prinčevska poroka v Londonu, beatifikacija Janeza Pavla II. v Rimu in likvidacija Osame Bin Ladna v Pakistanu.

Kar se tiče britanske kmečke ohceti, sem jo nameraval ignorirati, a mi to ni povsem uspelo. Moral bi napisati kraljeve, a za Angleže je ta reč nekaj podobnega, kar je bila za naše šentflorjance kmečka ohcet; Slovenci pač nimamo kraljev in v svojem bistvu smo še vedno narod kmetov. Jurij Gustinčič, starosta nas, komentatorjev, pravi, da ga je fascinirala princesa Diana, drugače ga ta kraljevska folklora ne zanima in je ne spremlja. Hotel sem se ravnati po njem (tudi sicer ga imam za zgled), a je bilo nemogoče, saj je medije zajela prava histerija, karkoli si odprl, povsod je ven udarila ta griža. Ob tem sem se spomnil tudi na trditev mladega Marxa, da je skrivnost plemstva v zoologiji. Ob čaščenju britanskega princa in njegove lepotičke iz rodu Homo sapiens pride človek v skušnjavo, da bi vse to primerjal s pasjimi veselicami, na katerih se ocenjuje in poveličuje plemenite primerke pasjega rodu Canis lupus familiaris.

Sam se bolj navdušujem nad tistimi pripadniki človeškega rodu, ki se odlikujejo po svojih duhovnih vrlinah in delih in ne le po svojem zoološkem poreklu. Aristokracija duha in dela je višja od aristokracije iz plemiških rodovnikov. Aristokrat duha in dela je bil zagotovo tudi papež Janez Pavel II. O njem ne kaže razpravljati, naj v miru počiva v svoji blaženosti, ob rimski beatifikaciji pa sem se spet spomnil na njegovega predhodnika Janeza Pavla I. in na vprašanje, zakaj je moral ta že po enem mesecu papeževanja umreti. Eni so prepričani, da so ga umorili, češ da je bil naklonjen levim težnjam v Cerkvi, teologiji osvoboditve, denimo, ki se je vse bolj uveljavljala v Latinski Ameriki, pri nas pa ji je bil blizu škof Grmič … Mogoče pa se je Bog sam premislil, saj je v svoji vsevednosti gotovo že leta 1978 vedel, kaj se ima zgoditi v letu 1989 in je namesto umrlega izbral zemeljskega namestnika, ki je bil izrazito desne drže in ga še danes slavijo kot »zmagovalca nad komunizmom«.

Obama pa je zmagal nad Osamo: njegovi specialci so v zgodnjih prvomajskih urah likvidirali prvaka svetovnega terorizma. Je bila to tudi trajna in ne le simbolna zmaga sil pravice in reda nad ilegalnim nasiljem? Odgovor bo prinesel čas, globalni terorizem bo po mojem živel vsaj tako dolgo, dokler bodo dejavne družbene sile, ki ga povzročajo; terorizem je tudi odgovor ponižanih in razžaljenih v tretjem svetu na nasilje globalnega kapitalizma. Kakorkoli že: dogajanje ob prvem maju 2011 so zaznamovale senzacije na britanskem, vatikanskem in ameriškem dvoru – ti pa niso zastopniki svetovnega dela in delavstva …