Dragocena dediščina za zanamce

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. maj 2011 / 06:00

Lojze Zavrl iz Bitnja že vrsto let zbira in zapisuje gradivo o preteklosti domačega kraja in tamkajšnjih zanimivih ljudeh. Njegova zbirka nakaznic iz obdobja prve in druge svetovne vojne ter medvojnega obdobja v Gorenjskem muzeju je bila deležna velikega odmeva.

Lojze Zavrl je ljubiteljski zgodovinar in dragoceni pričevalec preteklosti, v preteklosti je bil tudi strasten zbiratelj. Toda večino svojih zbirk je razdal, med njimi razglednice in star denar, Gorenjskemu muzeju pa je prepustil tudi zbirko nakaznic, s kakršnimi so ljudje med prvo in drugo svetovno vojno, v obdobju med obema vojnama in v povojnem obdobju »kupovali« hrano, oblačila, čevlje, industrijske izdelke, po vojni so si na nakaznice lahko dali popraviti tudi obutev.

»Nisem pričakoval, da bodo v Gorenjskem muzeju pripravili razstavo in da bo ta doživela tolikšen odmev. Mislil sem, da bom nakaznice, ki jih imam doma še vedno polno škatlo in čakajo, da jih odnese eden mojih kolegov, zgolj oddal in se bodo v muzeju ohranile zanamcem. To je namreč cilj mojega zbiranja. Sem pa prijetno presenečen, da je razstava deležna zanimanja obiskovalcev in medijev,« je povedal Lojze Zavrl. Nakaznice je začel shranjevati že med drugo svetovno vojno kot otrok, saj so se doma z nekaj zemlje lahko prehranili in jih niso potrebovali kot mnogi drugi. Ker so se mu zbirke doma kopičile in je zmanjkovalo prostora, je nakaznice ponudil muzeju. Odstopil jim je okoli 250 primerkov iz različnih obdobij. »Gre za pričevanje o nekem obdobju. Zanimive so različne oblike in barve nakaznic, zlasti pa to, da so za ljudi pomenile vsakdanje preživetje,« pravi Lojze Zavrl. Primerke iz prve svetovne vojne je dobil z menjavo. Svojih zbirk namreč ni pripravljen prodajati ljudem, ki s tem kupčujejo, jih je pa z veseljem zamenjal in tako je nekemu zbiralcu za nakaznice iz prve svetovne vojne dal svoje razglednice.

Lojze Zavrl se je po upokojitvi posvetil raziskovanju in zapisovanju preteklosti domačega kraja. Ni se zadovoljil le z raziskovanjem družinskih korenin, čeprav je tudi temu namenil dobro leto iskanja po nadškofijskem arhivu, pač pa želi čim več vedeti o preteklosti domačega kraja in tamkajšnjih ljudi. Dodobra je raziskal 19. stoletje, današnji slovenski zakoni pa žal ne dopuščajo več vpogleda v matične knjige in mu je raziskovanje oteženo. O vasi Bitnje je v rokopisu popisal kar štiristo strani, kolegica iz Žabnice pa mu jih je vnesla v računalnik, za kar ji je izredno hvaležen. Tako je obdelano vse Bitnje sistematično po hišnih številkah. Več zapisov o domačem kraju je Lojze Zavrl objavil v krajevnem glasilu. »Ko začneš študirati, iskati literaturo, raziskovati vire, postaja vse bolj zanimivo,« meni sogovornik, ki je tudi eden od avtorjev besedil v zborniku Na robu pojoče ravnine, ki je pred nedavnim izšel o vaseh Žabnica, Bitnje, Šutna, Dorfarje in Forme. Vesel je, da je o Bitnju nastala tudi diplomska naloga. Njena avtorica Barbara Mesec Štular je po nasvete zanjo hodila tudi k Lojzetu in ga imela za nekakšnega laičnega mentorja.

Na zanimiv način je Lojze Zavrl povezan tudi z Gorenjskim glasom. Še do nedavnega je imel shranjene vse številke Gorenjskega glasa od prve izdaje naprej (razen nekaterih, ki jih je uničil požar). Toda tudi to je moral žrtvovati zaradi prostorske stiske. »Vsako številko sem pregledal in kar je bilo zanimivega, sem izrezal in izrezke shranil v svoj arhiv. Od vsakega letnika pa sem ohranil po eno številko časopisa,« je pojasnil sobesednik. Nekoliko je razočaran, ker njegovi domači ne kažejo zanimanja za njegovo delo in ni videti, da bi ga kdo nadaljeval. »Zato postopoma nekatere zanimive stvari prepuščam Gorenjskemu muzeju in Zgodovinskemu arhivu,« pravi Zavrl. Trenutno pa se ukvarja z urejanjem arhiva Krajevne skupnosti Bitnje od leta 1950 do 1990, da ga bodo lahko urejena prepustili državnemu arhivu. Čeprav to rad počne, češ da je »papirnati molj«, ki želi delček preteklosti ohraniti za prihodnost, pa ga nekoliko psihično obremenjuje dejstvo, da se bliža 84. letu in da je zato manj storilen kot v preteklosti. Vendar je del svojega dela že opravil, preostalo pa bo prav tako sistematično in odgovorno, kot je vedno doslej.