Moja žena je hladna kot led in mi ne da (25)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. maj 2011 / 06:00

Althea ni mogla biti jezna na žensko, ki jo je videla v Tonijevem objemu. Zakaj bi le bila? Prepričana je bila, da se ženski ni niti sanjalo, s kakšnim hudičem se je zapletla.

Malo je še počakala, medtem pa so se vnovič odprla vrata in tudi Toni je smuknil na ulico in z naglimi koraki odhitel v nasprotno smer. Na mizi pa je potem dobila listek, na katerem je pisalo:

»Piška moja. Sem pri zobozdravniku, upam, da se krompir ne bo preveč razkuhal. Nežno te objemam in poljubljam na najina skrita mesta.«

Napisano je Althei dvignilo pokrovko. Na srečo. Marsikatera druga ženska bi zato, da moškega ne bi izgubila, ravnala popolnoma drugače. Bile bi tudi take, ki bi se pustile tepsti, da ga le ne bi izgubile.

In kako svojo zgodbo nadaljuje sogovornica: »Zmečkala sem tisto lažnivo pisemce v pesti in ga vrgla v koš. Torbico in vrečko sem odložila na stol v kuhinji, nataknila sem copate, vzela iz torbice očala in se odločno spustila v pritličje, v Tonijevo pisarno. Računalnik je bil še zmeraj prižgan. Vstopila sem na Googlovo stran, v njegovo e-pošto. Kliknila sem v okence, kjer je pisalo »uporabniško ime«. Odprla se je cela paleta različnih gesel.

»Prasec! Koliko mailov pa imaš?!«

Odtipkala sem prvo, ki mi je prišlo pod roke: black dragon.

Kliknem na geslo, žal, brez uspeha. Očitno je bilo, da se je vsakič, ko je program zapustil, tudi odjavil.

Mrzlično sem razmišljala, kakšno geslo bi se lahko spomnil. Tuhtala sem kot nora, a mi ni nič pametnega padlo na pamet. Poskusila sem na slepo in za geslo vtipkala slovenski prevod black dragona: črni zmaj.

Nisem mogla verjeti! Znašla sem se na prepovedanem ozemlju, odkrila sem njegovo skrivnost. Odkrila sem njegova pisma! Vsa! Nisem mogla verjeti!

Srce mi je razbijalo kot noro, ko sem z miško drsela od imena do imena. Bilo je za 24 strani različnih sporočil (okoli 1200), na hitrico sem ugotovila, da se je hkrati dopisoval in verjetno tudi srečeval z najmanj tremi osebami. Ženske so mu pisale zelo intimna pisma, on pa jim je odgovarjal v največ treh ali štirih stavkih … Edinole takrat, ko jih je poskusil navdušiti za spolne igrice, si je dal duška. Vsaki, s katero se je dopisoval, pa je govoril, da je hiša, v kateri je živel - njegova. Ta samohvala me je še najbolj razkačila. Bila sem besna kot ris.

Nekaj zadnjih sporočil sem natisnila. Na vsak način sem želela imeti v roki trden dokaz.

Na hitrico sem preletela, kaj je pisal drugim ženskam. Koža se mi je ježila, ko sem, z grozo v očeh, ugotavljala, da so bili njegovi prijemi pri vseh enaki.

Želodec se mi je ob misli, da sem se še včeraj dotikala nečesa, kar je bilo še nedavno v ustih neke druge, nevarno premaknil. Gnus me je zagrabil za grlo in strah, kaj pa, če sem se nalezla kakšne nemarne bolezni, mi je ohromil ude.

Počutila sem se kot zlomljena starka, ko sem končno ugasnila računalnik. Pograbila sem papirje in se odvlekla po stopnicah. Razmišljala sem, naj se mu maščujem, ga ubijem, naj ga razrežem na majhne koščke in ga vržem svinjam?! Zamahnila sem z roko.

Že ves dan sem bila hvaležna usodi, da mi v življenju ni prizanašala. Ob vsem, kar sem v preteklosti doživela, sem se samo kalila, kar mi je pomagalo tudi tokrat. Po vseh občečloveških pravilih bi se lahko sesedla in doživela živčni zlom. Sedaj, ko sem bila trdno prepričana o Tonijevi krivdi, sem se mu želela maščevati. A ne tako, da bi mu rezala gume pri avtu ali da bi pričela iskati njegove bližnje in jim tožariti, kakšen je. Od tega ne bi imela nič. To počnejo ženske, ki so brez domišljije. Želela sem ga udariti tako, da bi mu za vse večne čase onemogočila podobna svinjska dejanja.

Lotila sem se pospravljanja, kajti med drgnjenjem umazanije s tal in brisanjem prahu po omarah so moje možganske vijuge postajale najbolj ustvarjalne. Skuhala sem si kavo, potem pa sem se usedla za mizo in gledala v prazno. Ne vem več, koliko časa. Nazadnje, ko se je kava v skodelici že zdavnaj ohladila, jaz pa nisem naredila niti požirka, sem se nečesa domislila. Ženskam, ki jih je prav tako izkoriščal kot mene, bom napisala pismo. In točno to sem storila.

Drage sotrpinke,

do vašega e-naslova sem prišla slučajno. Najprej sem, seveda, morala stopiti na prste našemu skupnemu prijatelju, ki ga verjetno tudi ve poznate kot Tonija. Čeprav vam je lagal na tisoč in en način, vam moram povedati, da sva uradno skupaj že od … (napisala sem točen datum). Če je verjeti sporočilom, potem ste ga tudi ve ves ta čas pridno obiskovale v moji hiši, v kateri sem mu ponudila tudi prostore za pisarno. S težkim srcem moram izdati, da je naš skupni princ na belem konju svetovni prvak v nategovanju žensk. Žal pa je tudi izjemno vešč ljubimec, saj je dobro vedel, na kakšen način lahko pritegne mojo in vašo pozornost. Kot sem razumela, je imel pri vseh približno enako »tehniko«, če lahko posteljnim užitkom tako rečem.

Ne bi želela, da me imate za maščevalno žensko, ki bo naredila hudiča in pol. Ne! Želim le, da odprem oči tudi vam in drugim, da ga s skupnimi močmi postavimo na hladno. To bo zanj največja kazen, saj je jasno kot beli dan, da se že lep čas šlepa na ženske v naših letih, jih izkorišča in živi na njihov račun. Če se vam zdi, da ste zmožne pristopiti k akciji, pišite, če ne, vam želim le veliko sreče. LP, Althea«

(se nadaljuje)