Šepetalnica za veter (45)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. maj 2011 / 06:00

Zamahnil je z roko, naredil je to s krčevito kretnjo, saj sem spet Vasilij, je pomislil, zdaj vsaj razločujem, kdaj on vodi igro mojega življenja, kajti takole zamahujejo starci, kadar hočejo odgnati nadležne misli. In kaj je ona pravzaprav pogrešala? Njegovo občudovanje ali lastno igračkanje? Ljudje si izmišljajo igre, mečejo trnke, da bi jim ne bilo dolgčas. Ob njegovih valovanjih ji dolgočasno najbrž res ni, poleg tega že zaradi svojih let premore izkušnje, o katerih se njej niti sanja ne. Toda ali je zanj ta mladi svet sploh mikaven? Varjino brezobzirno hlastanje za uspehom, iskanje praznega blišča in navidezne pomembnosti mu je še kako tuje. Manjka, prekleto manjka tej pocukrani mladini, da bi verjeli v neko idejo. A ne bo ji zdaj spet težil, punca se trudi biti prijazna, išče konce raztrgane mreže, da bi vanjo znova ujela nekaj zaljubljenosti, ker kako bi drugače sedela ob njem, z nagajivim pogledom nazdravila spravnemu srečanju v tujem kraju in mu celo postavila vprašanje o njegovih raziskavah. Najprej jo je hotel na kratko odpraviti, hvala, dobro, še malo, pa bom pri koncu, ali nekaj podobnega, potem pa se mu je zazdelo, da njeno zanimanje vendarle kaže na nekaj več razumevanja, kot ga je bil vajen.

"Bilo je takle čas, na pepelnično sredo leta 1916, ko je tu v bližini plaz zasul ruske vojne ujetnike. Med njimi je bil tudi dedov prijatelj. In ..."

Sergej je obstal sredi stavka, saj ne more verjeti, mala ob njegovem pripovedovanju odkrito zeha, naj vrag pocitra deda, ki mu pričenja polagati gostobesedne besede na jezik, njega, Sergeja Goreckega, je razbesnelo njeno obnašanje. Povzdignil je glas, prekleto, če je že on ne zanima, bi lahko pokazala vsaj nekaj spoštovanja do svojega naroda. Poslušaj, punčka, pripovedujem ti o stvareh, ki se jih v šoli nikoli nisi učila, a bi jih morala poznati. Ker ni vseeno, kako se je kalilo jeklo, tudi tu, v tej vasi se je pisala naša zgodovina, in ne sme ti biti vseeno, če umira ideja velikega bratstva, ker če tudi ti ne boš na to pristala, bo preživela in mora živeti, ker brez nje nobeno življenje ne pomeni nič. Toda Varja je samo molčala, kaj pa naj bi rekla, da ga spet meče, briga njo, kaj se je nekoč dogajalo, njo zanima sedanji trenutek, in če bi on enkrat za vselej opravil s to moro, bi mogoče tudi za njiju bilo nekaj upanja, ne pa da se nenehno spotikata v zaganjanju pokvarjenega motorja.

"Mlada dama ima prav in tudi ti imaš prav," sta zdajci tik ob sebi zaslišala glas, da sta se oba hkrati zdrznila. Bil je Peter Rajnik, ki ju je že nekaj časa opazoval, naslikal si je na obraz blagi nasmešek, s katerim bi za prvo silo pomiril par. Saj je še vedno bolje, da se prepirata zaradi temeljnih vprašanj kot pa zaradi nepomite posode ali popackane srajce. Čeprav je oboje po svoje enako ničevo. Ob vsem prizadevanju, da nekdo dokaže svoj prav. Sam je doživel veliko gorja, a konec koncev človek lahko trpi zaradi tega, ker nosi v peč smrti svojega prijatelja ali ker ljubezen namesto udejanjanja kaže le neizpolnjena hrepenenja. A ne bo jima pridigal še on, raje jima postreže z napovedjo o vremenu, jutri bo vendar sončen dan, zatorej proč s slabo voljo, še dobro, da obstajajo prijazna mašila za zadrgnjene pogovore, sicer pa: kdo bi nenehno poslušal o večnem trpljenju. Bili so taki, ki so cvilili kot prašiči, ko so se spogledali s smrtjo, in oni, ki so tedaj z zravnano glavo prepevali psalme. Treba se je samo odločiti, na kateri strani si. Obstaja tudi taka, na kateri sije sonce. (se nadaljuje)