Take ljudske mal´ drugač´

Pred nedavnim je izšla zgoščenka z naslovom Prebrane, glasbeni prvenec skupine Ba-rock. Pogovarjal sem se z avtorjem glasbenih priredb Urošem Rakovcem iz Kranja.

In z zajčjo pečenko potem ni bilo nič, kot izvemo iz pesmice Jager, ki ste jo kot prvo z nove plošče podkrepili tudi z videospotom. Gre za priredbo slovenske ljudske, mar ne?

»Pravzaprav sem iskal ljudsko pesem, ki bi bila primerna tudi za rap. Skoraj dve leti nazaj poleti sem na morju poslušal Eminema in v rokah držal slovensko pesmarico.«

Dokaj čudna kombinacija …

»Se strinjam, res nekoliko neobičajna kombinacija. A kot rečeno, iskal sem pesem, ki bi imela dovolj besedila, dovolj mesa, da bi se dalo z njim tudi repati. Našel sem dve primerni: Jager gre na jago in Za turškim gričem.«

No, pri Jagru je tema zelo aktualna, v slogu »ekološko ozaveščeni«, prijazni do živalic pa to, češ kaj si pa zajčki in srnice mislijo o lovcih …

»Ponavadi zajec nastrada, v tej pesmici pa je ravno obratno. Prav na smeh mi je šlo, ko sem v podnaslovu pesmice Jager gre na jago prebral, da gre za »zgodbo o simpatičnem, a ne prav bistrem lovcu, ki pade v kremplje krvoločnim gensko spremenjenim živalim«. Za glasbeno osnovo sem vzel muziko, ki sem jo pred leti napisal za neko otroško predstavo. Malo sem recikliral sam sebe …«

Motivi iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi so pravzaprav sredica ustvarjalne moči zasedbe Ba-rock, torej tudi vaše prve plošče?

»Prej ali slej se vsak glasbenik sreča s slovensko ljudsko pesmijo. Sam pri izbiri pesmi nisem imel nobenega posebnega koncepta, preprosto sem s kitaro sedel k pesmarici in tam, kjer se je kaj dogajalo, sem se ustavil. Veliko pišem glasbe za gledališče in film, in ko mi ob besedilu stečejo sličice, potem se odločim. Kar se tematike tiče, je v naši ljudski pesmi največ takih, ki govorijo o ljubezni, o tem, kako je fantič na vojsko šel, pa domovinske pesmi, veliko je tudi raznih napitnic …

Pravzaprav je zgodba stara že kakih pet let, ko sem začel pisati priredbe za trio, glas, flavto in kitaro, a zadeva ni ugledala luči sveta. Takrat sem prirejal pesmi Regiment in Nocoj in prav ti pesmi smo ob neki priložnosti v Radovljici prvič zaigrali v sestavi, ki danes tvori Ba-rock, in bili smo navdušeni. Prav tako tudi publika. Tako se je začela oblikovati ideja našega banda. Z vsako vajo je bil naš repertoar bogatejši, igrali smo priredbe ljudskih pesmi, popevk, nekaj mojih instrumentalnih skladb, kasneje tudi borbene, kot je Jutri gremo v napad in podobne. Ko je vse skupaj začelo dobivati podobo, sem predlagal, da bi mogoče posneli ploščo s slovenskimi ljudskimi.«

V zadnjih desetih letih so izvir v ljudski pesmi poiskali mnogi slovenski glasbeniki, tako pevci kot skupine. Zdi se mi, da smo priča pravi renesansi slovenske ljudske v roku, jazzu, popu … In zdaj še v »baročnem roku«. Kaj je bilo prej, želja igrati priredbe ljudskih pesmi ali sodobno glasbo s starimi instrumenti?

»Zakaj smo za okvir vzeli slovenske ljudske? Iz zelo banalnega vzroka: mnogo težje je prodreti z avtorskimi skladbami, ki jih nobeden ne pozna. Pri ljudskih pesmih pa gre za znano melodijo in besedilo, in če nekaj ljudje že poznajo, pesem lažje sprejmejo. Slovenske ljudske so res zelo hvaležen material, saj gre za zelo spevna besedila, krasne melodije, iz katerih je mogoče marsikaj početi. Vzameš motiv pesmi in narediš nekaj svojega. Sicer sem v prejšnjih sestavih običajno pisal osnovo glasbe, ki je vedno bila podlaga za improvizacijo. Tokrat sem pisal na klasičen način za klasične glasbenike. Za vsak instrument posebej, kar je sto in več strani podpisanih not za vse skladbe na plošči. Ampak moram reči, da sem zelo užival v pisanju not.«

Bi lahko rekli, da ste pri pisanju »pili tudi iz vodnjaka« Tamare Obrovac in Transhistria Ensembla, s katerim že dolga leta sodelujete?

»Vsekakor. Igral sem tudi z Rusi, Romi in kopico drugimi etno zasedbami, ampak Tamara je name imela absolutno največji vpliv. Seveda pa skladbe niso le moja zadeva. Jaz sem napisal note, interpretacija pa je stvar vseh nas v Ba-rocku. To je skupina samih odličnih glasbenikov.«

Tudi z za tako skupino povsem neobičajnimi instrumenti, kot je recimo čembalo oziroma špinet?

»Irena je čembalo študirala na Dunaju, posebej za igranje v skupini pa si je kupila manjši špinet. Jaz igram kitaro, mandolino in mandolo, moj soimenjak Uroš pa si je posebej za igranje v naši skupini kupil kontrabas. Tu je še Ana, ki igra na kljunasto flavto, pozavno in še marsikaj, in seveda naša pevka Hermina, ki igra tudi violino. Sicer smo vsi glasbeni pedagogi, spoznali pa smo se v Radovljici.«

Na ovitku plošče berem, da ste jo posneli v Prešernovem gledališču …

»Drži. Ploščo smo posneli v gledališču v dveh dneh marca letos. Vsi posnetki so nastali v živo, tako rekoč brez kakršnihkoli nasnemavanj. Tudi pevka je zapela v živo.«

Kot gost na plošči v treh skladbah »vskoči« tudi raper Trkaj …

»To je bila ideja Janeza Dovča iz založbe Celinka, kjer je plošča izšla. Menil je, da bi bilo fino, če bi odrepal kakšen znan raper. Poklical sem Trkaja, če ga zadeva zanima, rezultat našega sodelovanja pa lahko slišite.«

Naj se vrnem k Jagru, gre za izjemno duhovit videospot, ki ga je posnel vaš prijatelj, filmski režiser Janez Lapajne …

»Za zdaj je dostopen na Youtubeu in Facebooku, kjer imamo svojo stran, zdaj ga bomo ponudili še tv-postajam, kjer pač predvajajo videospote. Ja, posnel ga je Janez Lapajne, s katerim veliko sodelujem, pišem glasbo za gledališke predstave, reklame, moja pa je glasba tudi v dveh njegovih filmih Šelestenje in Kratki stiki. Je skoraj logično, da sem rekel njemu. Videospot smo sicer snemali v vasi Soteska na Dolenjskem.«

Odzivi na vaših koncertih so zelo dobri; kaj je želja skupine Ba-rock: pokazati ustvarjalno širino, za dobro muziko pač ni meja …

»Zavedamo se, da od prodanih plošč ne bomo živeli, bi pa seveda radi imeli čim več koncertov. Naša muzika se mi zdi kvalitetna in jo lahko brez sramu predstavimo kjerkoli. Mislim, da smo kot bend lahko kar ponosni na svoj izdelek. Že 10. maja bomo v Radovljici igrali za norveško kraljico, 20. maja na Ptuju, v začetku junija spet v Radovljici, pa potem na Festivalu Lent v Mariboru …«