Kaj bi brez dela?!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. april 2011 / 06:00

Katere so tiste temeljne dejavnosti, brez katerih človek ne bi mogel preživeti? Na prvem mestu so seveda biološke, ki omogočajo preživetje vsakega posebej in rodu kot celote; zato moramo piti, jesti, spati, se razmnoževati … A to počno tudi vse druge živali. Dejavnost, po kateri je človek več od njih, pa je – delo. Z delom si po eni strani zagotavljamo bolj kakovosten način zadovoljevanja temeljnih bioloških potreb – boljšo hrano in pijačo, lepši in večji dom, boljše razmere za družino … (Da bi bolj delavni tudi bolje seksali, si pa ne bi upal trditi.) Po drugi strani je prav delo tisto, s katerim človek izraža svojo kreativnost, z delom zmore ustvariti več kot drugi, tako v posamični kot v skupinski konkurenci. Tudi najvišji dosežki sodobne civilizacije so rezultat človeške kreativnosti in dela, od vpogledov v mikrokozmos atoma in genoma prek množične rabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij do prvih poskusov osvajanja makrokozmosa, ki se začenja onkraj zemeljskih meja.

Ena od pridobitev, ki se z razvojem civilizacij samo še povečuje, je tudi delitev dela, po kateri morajo nekateri izvajati najtežja, najbolj umazana, poneumljajoča in najslabše plačana dela, drugi pa visoko ustvarjalna in bolje plačana. Med slednje žal sodi tudi delo, ki ga opravljajo vojni in civilni plenilci, borzni in bančni špekulanti, prvaki »prihvatizacije« in podobnih nečednosti. Tudi za te spretnosti je treba veliko truda in iznajdljivosti. Zakaj je tedaj človeško delo že od vsega začetka tako raznoliko, tako po trudu kot po višini plačila? Ker tako mora oziroma drugače ne more biti? Eden od prvih odgovorov je že v Svetem pismu. Ko je Bog ustvaril rajski vrt, je vanj postavil človeka, da bi ga obdeloval in varoval (1 Mz 2,15). Ko pa sta prva človeka storila izvirni greh, ju je iz vrta izgnal na pusto zemljo, na kateri si moramo njuni nasledniki v potu svojega obraza pridelati ali prislužiti vsakdanji kruh (1 Mz 3,17-19). Že od vsega začetka je torej tako, da je nekaterim namenjeno menedžersko delo »obdelovanja in varovanja«, drugim pa služno in truda polno delo v potu lastnega obraza.

Sredi 19. stoletja, v prevratnem letu 1848, je izšla knjižica, ki je manifestativno spodbujala delavce k uporu zoper takšno delitev dela. Napisala sta jo avtorja, od katerih je bil eden sin nemškega tovarnarja, drugi pa vrhunski nemški intelektualec judovskega rodu. Ko so skušali njuni nasledniki njun manifest udejanjiti na velikanskem teritoriju Sovjetske zveze in njenih satelitov, so ustvarili Arhipelag Gulag, delavski raj so spremenili v velikansko delovno taborišče, v katerem so nekateri »varovali« druge, ki so v potu garali za svoje varuhe. Kljub revoluciji je torej v bistvu vse drugo znotraj modela, ki je nakazan že na biblijskem začetku. No, resnici na ljubo je treba priznati, da si je delavstvo v najbolj razvitih kapitalističnih deželah izborilo velike socialne pravice, spričo katerih je delo poldrugo stoletje po Manifestu bistveno manj trudno in potno. Pa ne zato, ker bi bil moderni kapitalizem bolj human od starega, ampak zato, ker mu je uspelo najslabše plačano delo preseliti v dežele s cenejšo delovno silo. Tako je ironija zgodovine hotela, da je danes najbolj kapitalistična država na svetu tista, ki ji s trdo roko vladajo komunisti – Kitajska. In kako je pri nas? Po prostovoljni vrnitvi iz socializma v kapitalizem spet spoznavamo, da bomo slej ko prej živeli od dela in ne od »prodajanja megle«. Delo je še vedno ena največjih vrednot in prav je tako. Živel prvi maj, praznik dela!